Pred nedavnim so se v sklopu Zdravstvene fakultete in Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani lotili zanimivega in pri nas edinstvenega projekta.
V projektu so pomagali psički Ajki, ki je v nesreči z vlakom izgubila večji del šape zadnje desne okončine. Projekt nam je predstavil Aljaž Muršec, diplomirani ortotik in protetik, mi pa smo obiskali Ajko in njeno skrbnico Bredo.
Ajka je šestletna posvojena psička, ki jo je prva lastnica zapustila iz neznanih razlogov, pri letu in štirih mesecih pa sta se našli z njeno novo skrbnico Bredo iz Ljubljane. Ko ju obiščemo, je Ajkina prva naloga, da seveda dobro pozdravi in ovoha obiskovalce, in če ena njena tačka ne bi bila oblečena v protezo, človek ne bi pomislil, da je s to psičko kar koli narobe.
A vendar je novembra 2018 doživela precej hudo nesrečo. Na sprehodu ob železniških tirih, ko je raziskovala okolico, ni opazila vlaka, ki je speljal s postaje. Ko je bil čisto blizu, je potrobil, Ajka se je ustrašila, vlak jo je zadel v glavo, obrnilo jo je okrog. Izgubila je vse prste, razen srednjega, ki je bil zlomljen.
V takem stanju je Ajka pritekla domov, kjer jo je lastnica zavila v brisačo in jo takoj peljala na Kliniko za male živali k doc. dr. Erjavčevi, kamor je prej že poklicala in napovedala prihod. Lastnica sprva ni želela amputacije, zato so poskusili sanirati poškodbo z obvezami in opornico, kar tudi po daljšem času ni vodilo v zacelitev rane in zadovoljivo povrnitev funkcije okončine. Ker se Ajkino stanje ni izboljševalo, so začeli iskati alternativne rešitve. Breda je Ajko celo peljala k bioenergetiku, poskusila več krem, razmišljali so o matičnih celicah, nenehno pa je tekel tudi pogovor o protezi. Na koncu so sprejeli odločitev, da Ajki amputirajo del tačke in krn protetično oskrbijo. Rana se je po amputaciji zacelila, a kot pravi njena skrbnica, mora biti nenehno zelo previdna, saj se lahko krn ob pretirani igri poškoduje. Po zacelitvi krna so Ajki izdelali tip proteze, ki ji je kar najbolje nadomestila izgubljeno tačko.
Ajki je proteza vrnila gibanje
Tudi s tremi tačkami bi šlo, marsikateri pes se privadi na takšno hojo, a pri večjih in težjih psih se lahko težave pojavijo postopoma.
»Psi, ki izgubijo eno okončino, praviloma nimajo velikih težav z gibanjem in se hitro privadijo na trinožno hojo. Težave se pojavijo čez čas, saj se spremeni biomehanika telesa. Da bi se psička Ajka izognila teh težav, smo se odločili, da naredimo protezo,« odločitev obrazloži Aljaž Muršec, ki je Ajko nenehno spremljal. Na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani so ji izdelali protezo. »Postopki izdelave so nam bili v izziv, saj smo se s takim primerom srečali prvič. Psički smo namestili protezo, opazovali hojo in protezo prilagajali. Za preverjanje učinkovitosti in ustreznosti proteze smo prosili za pomoč Mateja Hočevarja iz športnega centra VigorGround, kjer smo s pritiskovno ploščo izmerili, s kolikšno silo psička obremeni protezo. O spremembah nam je poročala lastnica, saj psičko najbolje pozna,« pove Muršec. Tako meritve kot opažanje lastnice Brede so se ujemale, in proteza ji je ponovno omogočila svobodnejše gibanje. Kako je to primerljivo z gibanjem pred nesrečo, pa bo pokazal čas. »Trenutno sploh ne vem, kako daleč je Ajka, ker si je v naravi še nisem upala spustiti. Je pa trenutno kot majhen otrok,« pove skrbnica Breda, ki Ajko še vedno dvakrat na dan previja, zvečer ji – da spi svobodnejše – protezo sname in zjutraj spet nadene. A Ajki je proteza vrnila gibanje, svobodo, spet uživa v daljših sprehodih.
V tem delu so sodelovali člani iz stroke veterinarske medicine ter ortotike in protetike. Aljaž Muršec dipl. ort. in prot., viš. pred. mag. Tomaž Lampe ter študenta ortotike in protetike Sonja Bogataj so prevzeli proces izdelave protez, dr. Jurij Žel dr. vet. med. in doc. dr. Vladimira Erjavec dr. vet. med. pa sta prevzela proces veterinarskega zdravljenja in kirurgije. Vsekakor pa je bil, kot poudarjajo vsi prisotni, izid omogočen z dobrim sodelovanjem med strokama.
Izdelava proteze je potekala v okviru diplomske naloge študentke Sonje Bogataj in ta storitev trenutno komercialno ni na voljo.
Piše: Špela Šimenc
