Imeti psa pomeni veliko srečnih dni in enega najbolj žalostnega. Ko pride čas slovesa, se vsak po svoje sooča z žalovanjem.
Paul je bil izjemno navezan na svojo psičko. Ker je delal od doma, sta bila nerazdružljiva 24 ur na dan. Zato je bilo zanj izjemno hudo, ko je Layla, pasme zlati prinašalec, preminila.
Ni se znašel, močno je pogrešal pasjo družbo. Vse skupaj je bilo še huje, ker je bil časa stroge karantene in je družina žalovala sama, svoje žalosti in občutkov niso mogli deliti z nikomer.
Tako se je Paul odločil in na spletni strani svoje soseske objavil prošnjo, če bi mu bil kdo pripravljen posoditi svojega psa za sprehod ali kakšno uro druženja. Zapisal je svojo zgodbo in pripisal, da bi bil najbolj vesel družbe zlatega prinašalca, ker je bila tudi njegova Layla te pasme.
vir fotografije: https://www.goodnewsnetwork.org/
Odziv je bil presenetljiv, javilo se je ogromno ljudi iz soseske, nekateri so mu le izrekli sožalje, številni pa so bili pripravljeni, da njihov pes s Paulom preživi kakšno uro. Petnajst izmed njih je bilo tudi zlatih prinašalcev.
Tako je Paul pričel svoje druženje s psi iz soseske, starimi od 10 tednov pa do 11 let. Z nekaterimi so se takoj dobro ujeli. Prav poseben trenutek pa je bilo srečanje s policijskim psom Bluejem, ki je nenadoma tačke ovil okoli Paulovega vratu in ga objel.
”Čeprav me srce še vedno boli, čutim veliko hvaležnosti – hvaležnosti do moje pokojne psičke Layle in do nepričakovane prijaznosti popolnih tujcev,” je povedal Paul.
