John Rucker, srednješolski učitelj angleščine v Severni Karolini, je odkril, da imata njegova Boykin španjela prav posebno veščino.
Kadarkoli ju je odpeljal sprehode, sta se pognala proti visoki travi in iz nje prinesla škatlaste želve. Položila sta jih pred njega, in to povsem nepoškodovane. Ko je to omenil drugim, so ga učitelji biologije na Univerzi v Severni Karolini prosili, da se mu na takšnih potepanjih v prihodnje pridružijo njihovi študentje, ki bi na tovrstne želve namestili posebne oddajnike in tako spremljali poti škatlastih želv.
Ker so bile tovrstne ekspedicije nadvse uspešne, je Rucker čez nekaj let prejel telefonski klic veterinarjev divjih živali in zoologov, ki so preučevali življenje populacije škatlastih želv.
»Ker človek v divjini s svojimi očmi teh želv ne zazna zlahka, sem ugotovil, da bi iz tega lahko nastalo kaj zanimivega,« je povedal danes 73-letni John Rucker. Omislil si je še več španjelov in jih z žogicami za golf in slanino izšolal za iskalce škatlastih želv. Danes so njegovi španjeli visoko usposobljeni za sledenje tem želvam, iščejo pa jih s pomočjo njihovih sledov urina. Ruckerjevi psi, Yogi, Ruger, Jenny Wren, Lazarus, Scamp in Rooster, svojemu lastniku danes tako po vsej državi pomagajo iskati škatlaste želve, odkrivajo pa tudi grožnje in bolezni, ki nanje prežijo.
Škatlaste želve so ena od dveh vrst kopenskih želv, ki so doma v osrednjih ZDA. Imajo kupolasto zgornjo lupino, ki je rjava z rumenimi črtami, kar je včasih opisano kot vzorec zvezd. Njihova koža je temno siva z belimi ali rumenimi pikami, na zreli moški glavi pa je včasih zelena. Imajo nekoliko zapletene stanovanjske in prehranske potrebe. Čeprav lahko živijo tudi sto let, je njihova povprečna življenjska doba med 25 in 30 leti, z reprodukcijo pa začnejo šele po 20. letu.
»Moji psi iščejo želve iz ljubezni do mene. Jaz pa ljubim svoje pse, želve in travnike. To je naravnost sanjska kombinacija,« je prepričan John Rucker.
Katja Željan
Vir fotografij: https://www.facebook.com/GreensboroScienceCenter/