Hovawart, čuvaj domačine, dvoriščni čuvaj je lep, postaven, privlačen, ob dobri vzgoji tudi priljuden pes. Krasi ga sila staro ime, pasma pa je vendarle razmeroma mlada.
V Sloveniji smo jo spoznali šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, drugod po Evropi komaj malce prej. Takrat se je v Nemčiji že nekako »prijela«, zadnja križanja so opravili leta 1969. Vztrajni in dosledni nemški vzreditelji so po besedah in po podobi Albrechta Dürerja obnovili staro kmečko vrsto psov, ki je že zelo dolgo ni bilo več. Tako nekako je bilo kakor nekaj prej v Veliki Britaniji, kjer so skoraj iz nič obnovili irskega volčjega hrta in škotskega jelenarja, ki sta izginila, ker so lovci pobili vse jelene in volkove.
Ko so hovawarti, ljubkovalno jim rečejo »hoviji«, v devetdesetih letih prišli v naše kraje, so imeli njihovi skrbniki kar nekaj dela, preden so drugim ljubiteljem psov dopovedali, da ob sebi ne vodijo velikega mešanca z bernskim planšarjem (če je bil pes črn z ožigi), ali povečanega zlatega prinašalca (če je bil rumene barve), ali pa povečanega gladkodlakega prinašalca oziroma malce bolj suhega novofundlandca (če je bil kuža povsem črn). Celo na razstavah jih obiskovalci niso zlahka prepoznali. Zadnja leta je že veliko bolje. Za to so poskrbeli vzreditelji in skrbniki, ki povečini sodijo med prave, zagnane ljubitelje pasme, ki vedo, da je njihov pes čuvaj, družinski kuža, vsestransko uporaben družabnik. Hovawart na srečo ni komercialna pasma, ki bi ji prihodnost krojili trgovci z novci.
Mnenje poznavalke: Dušica Bučer (psarna Grofje Celjski)
Zakaj hovawart?
Veliko let je že od tedaj, ko me je očaral dolgodlak, velik pes, opisan kot družabnik in čuvaj, športnik in lepotec – hovawart! Je čuječ, a v mejah normalnega. Ima sposobnost prepoznati situacijo in se odzvati v skladu z njo. Zaznamuje ga velika želja, da živi tesno ob svoji družini in se nanjo naveže. Ponavadi je zunaj domačega vrta radoveden, igriv in prijazen do okolja. Doma je zanesljiv čuvaj, ki svojega gospodarja vedno glasno opozori, da je nekdo prišel. Zelo rad je voden in uživa v občutku pripadnosti svojim ljudem, gospodarju še posebej. V opisanih okoliščinah je vdan služabnik. Vendar tam, kjer pogreša občutek, da nekomu pripada, lahko postane on tisti, ki ”narekuje” pravila. Ne bi mogla trditi, da za začetnike ni primeren – sama sem bila namreč ob svojem prvem hovawartu popolni začetnik v pasjem svetu. Ni pa nujno, da je primeren pes prav za vsakogar, ki bi si ga zaželel.
Odlike in slabosti?
Pasma je zdrava in za velike pse zelo vitalna. Kolčne displazije zaradi zelo stroge selekcije pri hovawartih ni. Ima daljšo, rahlo valovito, svilnato dlako, ki je ponavadi brez podlanke in zato nima ”značilnega vonja po psu”. Nima pasemske nagnjenosti h kakšni določeni bolezni. To pa seveda ne pomeni, da hovawart ne more zboleti.
Značaj?
Po mojih izkušnjah pasma nima slabih značajnih lastnosti. Lahko se seveda zgodi, da bo v nepravih rokah postal nezaupljiv namesto sproščen in radoveden. Pretirana zadržanost in ignoriranje stvari/ljudi ni njegova tipična lastnost, ki pa se, žal, pojavlja. Vsi dražljaji, ki mlademu hovawartu povzročijo neprijetno izkušnjo, se zelo vtisnejo v spomin! Naj omenim dve skrajnosti: so osebki, ki venomer radovedno ovohavajo in vzpostavljajo kontakt z vsem, kar jih obdaja in pri tem navdušeno mahajo z repom ter se brez zadržkov prodajo za priboljšek ali za kratko seanso ljubkovanja. In takšni, ki priboljšek izpljunejo in se obnašajo, kot da okolja ne opazijo in do njega ne kažejo nobenih čustev.
”Lahka” ali bolj zahtevna pasma?
Vsekakor ga ne moremo šteti med ”lahke” pasme. Psihično dozori šele pri približno treh letih starosti. V obdobju odraščanja – predvsem v dobi spolnega dozorevanja in pozneje, do približno poldrugega leta starosti, so hovawarti psihično zelo občutljivi. Iz svojih izkušenj priporočam, da moramo v tem obdobju kot vodniki kakšno neprimerno vedenje preprosto prezreti ali pa mu vsaj ne namenjati prevelike pozornosti …
Za kakšne ljudi je primeren?
Za ljudi, ki na svet gledajo pozitivno in so samozavestni ter neobremenjeni z okoljem. Ob takšnem lastniku se hovawart zagotovo počuti bolj sproščenega in to iz njegovega vedenja lahko tudi zaznamo. Ker rad živi v tesnem stiku s svojimi ljudmi, je idealno, da mu omogočimo bivanje v hiši. Je zelo prilagodljiv in ko odraste, je v stanovanju zelo miren.
Negovanje kožuha?
Ne potrebuje kopanja, kožuh le enkrat do dvakrat na teden skrtačimo.
Dedne hibe in bolezni?
Seveda tudi hovawart ni imun na različne bolezni. Vendar v matičnem nemškem klubu, ki skrbi za pasmo, ne navajajo bolezni, ki bi bila značilno pasemska. V zadnjem času je med skrbniki veliko govora o degenerativni mieleopatiji (bolezen kostnega mozga). Čeprav se mnogi vzreditelji že vztrajno trudijo pri paritvah upoštevati rezultate splošnega testa na to bolezen, ki je na voljo v komercialnih laboratorijih, žal ne obstaja pasemski genski test, ki bi potrdil ali ovrgel obolelost testiranega psa. Matični pasemski klub se zato s podrobnejšimi raziskavami zelo trudi, da bi v prihodnosti razvil pasemski genetski test za DM za lažje usmerjanje vzreje.
Tone Hočevar
