Ikonsko sovraštvo med psi in poštarji ni povsem iz trte zvito, pač pa temelji na dejstvih.
Psi, ki so nagnjeni k čuvanju lastnega ozemlja, začnejo na prišleka (poštarja) lajati, se zaganjati v ograjo ali vrata. Poštar pa opravlja svoje delo, odda pošto in nadaljuje obhod. Gre za odličen primer potrjevanja in utrjevanja vedenja – pes laja na poštarja, da bi ga pregnal, poštar odide. Ker je pes z lajanjem dosegel svoje, se bo držal te metode.
Čeprav pes po njegovo poštarja uspešno odpodi od hiše, se ta kar naprej vrača! To problem še povečuje, saj ga pes že pričakuje in se okoli njegovega prihoda postavi v čuvajsko držo, da bo dobro opravil svojo nalogo – tujca odpodil od hiše.
Poleg tega poštarji na sebi nosijo kup različnih vonjav (ljudi, psov), zaradi katerih so čuvajem še bolj sumljivi.
Zaradi narave svojega dela so poštarji torej imenitna tarča naših psov, kar pa ne pomeni, da to velja vedno in povsod. Nekateri psi so s poštarji pravi prijatelji. No, ampak če smo čisto iskreni, teh ni prav veliko kajne?
Sicer pa bomo najbolj učinkoviti, če bomo že mladička navadili na prihod poštarja ter si za to vzeli čas (seveda bo vse skupaj bolj učinkovito, če bo tudi poštar pripravljen na sodelovanje). Pred leti so na Štajerskem celo izvedli akcijo spoprijateljevanja psov in poštarjev.
Najbolj učinkovita rešitev za obe strani pa je zagotovo ta, da poštni nabiralnik postavimo na zunanjo stran ograje. Pes poštarja ne bo dojel kot vsiljivca na svojem teritoriju, poštar pa bo v miru opravljal svoje delo.
