Zanimivo

O Jakobu (oz. Ronu) iz Sreče na vrvici

Sreča na vrvici je mladinski film, ki je lani praznoval že 40 let, pa še danes pritegne tako mladino, kot mlajše otroke in odrasle. V filmu je pomembna vloga pripadla novofundlancu Jakobu.

Mladinski film je bil posnet leta 1977, po knjigi Teci, teci kuža moj Vitana Mala. Matic iz ljubljanskega blokovskega naselja nastopa v filmu ob psu Jakobu, s katerim se močno spoprijateljita. Ob koncu snemanja Jakoba Maticu podarijo, toda tu se pričnejo težave, saj pes v bloku ni priljubljen, Matičeva mama pa ga želi oddati prek oglasa. A Matic s pomočjo prijateljev stori vse, da se to ne zgodi …

Film je legendarna in večna klasika, ki se uvršča med najboljše slovenske filme. Prav tako večna pa je tudi njegova nosilna pesem: Tjarampadadi, nobenih skrbi, srečo imaš na vrvici …

 

V filmu pomembno vlogo igra veliki črni novofundlanec Ron (v filmu z imenom Jakob). Tedaj je imel 7 let in sprva so režiserji želeli bernardinca, pa so se na koncu odločili pa pasmo novofundlanec, bojda zato, ker je bilo lažje najti zamenjavo, če bi bilo to potrebno. V dveh prizorih je Rona nadomestil dvojnik, sicer pa je vse prizore odigral sam, za vlogo sta ga dresirali njegova skrbnica Mira Bizjan in Metoda Mikuž. Mira je na spletni strani pasje šole Švrk objavila zanimiv zapis, kako je potekalo snemanje. Objavljamo nekaj izsekov iz zapisa:

”Prvotna ideja je bil bernardinec, ker pa na razstavi v Ljubljani (takrat so se pasje razstave odvijale v hali Tivoli) ni naletel na nobenega, ki bi bil vsaj malo šolan in ker so zelo različno obarvani, bi nastali problemi, če bi bilo potrebno psa med snemanjem zamenjati – pa tudi dvojnika bi se takoj ločilo od glavnega igralca. No in na tej isti razstavi je naša druščina kakih desetih psov nastopala pod vodstvom Metode Mikuž. Moj Ron, novofundlandec, je bil eden tistih, ki so pokazali veliko znanja in režiser se je takoj odločil, da nas pozneje poišče in se z nami posvetuje o možnosti, da bi sodelovali pri snemanju filma.”

 

”Ker so filmarji včasih malo hecni ljudje, smo potem, ko sva z Metodo prebrali snemalno knjigo, morali skupaj pregledati, kaj od napisanega bo pes naredil in kaj bo treba črtati iz zgodbe. Črtali smo eno Matičevo vizijo, kako jezdi na belem konju, za njim teče Jakob, dohiti konja in mu skoči na hrbet k Maticu. To ne bi šlo iz dveh razlogov: prvič, novofundlandec brez vmesne opore ne more skočiti tako visoko, pa tudi težko bi ga prepričali, da bi skočil na dirkajoč konjski hrbet; in drugič: konj bi najbrž zbezljal, če bi tak ogromen pes skočil nanj. Pa niso komplicirali, lepo smo se zmenili, da takih kočljivih scen pač ne bo.”

 

”In res, tak »kaskader« je bil Vaksel. On je nadomestil Rona v dveh prizorih: pri »skoku« v Ljubljanico in pri zapletu na podstrešju, ko se je Matic po nesreči zapahnil na teraso na strehi in skupaj z Jakobom skoraj »zmrznil« v nočni nevihti. Takrat še nismo vedeli, da bomo Vaksla nujno potrebovali še za en prizor, ki ni bil nič nevaren in niti slutili nismo, da nam bo povzročil toliko skrbi. Gre namreč za lulanje na avtomobilsko gumo. Tega moj Ron v svojem privatnem življenju ni smel početi in ko smo hoteli, da se za film malo spozabi, se seveda ni hotel. Pa so pomočniki režiserja prinesli pasji urin in ga poškropili po gumi – ker kužki na isto mesto, kjer je že en pes lulal, radi tudi sami naredijo isto. Ni pomagalo, Ron je ubogljivo pritekel do avta, gume pa niti povohati ni hotel.”

 

”Jakobovo cviljenje, ki ga je v prizoru, ko je zaklenjen v kurilnici, zelo veliko, v resnici ni bilo posneto ob tej priložnosti. Posneli smo ga posebej, enkrat, ko si ni upal za menoj po nekakšnih kovinskih stopnicah in se je pritoževal, ker sem šla gor brez njega in se mu za nekaj časa skrila. Meni se je sicer smilil, filmarji pa so kar ploskali od navdušenja, saj si niso predstavljali, da bo tako enostavno dobiti te zvoke.”

Ron, Ronek – kot ga v zapisu poimenuje skrbnica Mira, je dočakal 13 let.

(vir zapisov: svrk.net)