Če med švicarskimi pasmami psov najprej pomislite na velikega švicarskega planšarskega psa in bernskega planšarskega psa, ki sta pri nas najpogosteje zastopana, boste v Sloveniji veliko redkeje naleteli na appenzelskega in entlebuškega planšarja.
Ta je v omenjeni četverici, ki si je po videzu in obarvanosti precej podobna, najmanjši; toda povsem napačno je sklepati, da je ta pasma le pomanjšana različica velikega švicarskega planšarskega psa. Psa si namreč po značaju sploh nista podobna.
»Entlebuški planšarji so v primerjavi z velikimi švicarskimi planšarskimi psi veliko bolj živahni, aktivni in energični, prav tako pa tudi bolj agilni in zato primerni za vse pasje športe. So zelo zvesti in pozorni na svoje lastnike, obožujejo delo in šolanje. Če iščete aktivnega psa, je življenje z njimi super. So pa (večinoma) zelo nezaupljivi do tujcev in kot dobri čuvaji nanje vedno opozorijo z laježem. Podobno nezaupljivi, mogoče še bolj, so appenzelerji, medtem ko so bernski planšarji in veliki švicarski planšarski psi veliko bolj prijazni in zaupljivi do tujcev. Vseeno pa naj poudarim, da ima vsak pes edinstven značaj, ki je v veliki meri odvisen od (primarne in sekundarne) socializacije,« pravi Urša Stare iz psarne de Amica Mea, ki je v naši državi ena redkih, kjer se ukvarjajo z vzrejo omenjene pasme. Po besedah sogovornice je bilo v Sloveniji doslej vsega skupaj zgolj osem legel rodovniških enlebuških planšarjev, od tega štiri v njihovi psarni.
»Entlebuški planšar ima precej energije, zato so redni sprehodi v kombinaciji z drugimi aktivnostmi – na primer plavanjem, prinašanjem žoge/frizbijem ali agilityjem – kar nujni.«
Malo zdravstvenih težav in dolgo življenje
»Z vzrejo smo se začeli ukvarjati pred šestimi leti, ko smo dobili prvo psičko, prej pa o tem nismo razmišljali, saj smo imeli pse bolj zaradi veselja in ker smo pač pasjeljubci,« poudarja Urša Stare, ki je svojo prvo entlebuško planšarko dobila pri vzrediteljici Katji Rožman – in to je bilo takrat čisto prvo leglo entlebuških planšarjev v Sloveniji. »Zaradi te psičke sem se v pasmo naravnost zaljubila in še danes lahko rečem, da je moja prva entlebušerka moj najljubši pes, čeprav jih imamo trenutno kar pet,« priznava sogovornica. »Že od nekdaj so mi bile všeč švicarske pasme, entlebuški planšarski pes pa mi je tako zelo pri srcu, saj ima karakteristike, ki sem jih iskala: malo zdravstvenih težav, dolgo življenjsko dobo, pripravljenost za delo. To je aktiven pes z veliko energije, zvest in navezan na svojo družino. Zato odločitev ni bila težka. Zagotovo najbolj všeč pa mi je značaj in pa odnos, ki ga imajo ti psi do svojega lastnika, saj so nanj res neverjetno navezani in zvesti. To so majhni psi z velikim karakterjem. In prav vsi obožujejo žogo,« razloži Urša Stare.
Primerni tudi za začetnike
Pasmo priporoča tudi začetnikom, seveda ob obiskovanju dobre pasje šole, kjer se bodo s psom naučili pravilno delati. »Izkušeni lastniki s to pasmo ne bi smeli imeti težav. Bolj je pomembno, da so lastniki aktivni, da se s psom ukvarjajo in ga zaposlijo ter sodelujejo pri aktivnostih. Entlebuški planšar ima precej energije, zato so redni sprehodi v kombinaciji z drugimi aktivnostmi – na primer plavanjem, prinašanjem žoge/frisbeejem ali agilityjem – kar nujni,« izpostavlja. In čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka? »Predvsem naj ima lastnik psa čim več s sabo, da je ta v družbi ljudi in drugih psov, in naj skupaj počneta čim več aktivnosti. Vzgoja in šolanje pa sta precej enostavna, saj ti psi radi delajo in jih je s pomočjo hrane in pozneje igrače kot nagrade zelo enostavno motivirati za delo,« meni Staretova.
»So pa (večinoma) zelo nezaupljivi do tujcev in kot dobri čuvaji nanje vedno opozorijo z laježem.«
V Evropi še precej nepoznani
Pasma je primerna za vse kinološke športe, saj so hitri, agilni, močni, hitro učljivi, z željo po delu. »Bolj kot čas je pomembna kakovost gibanja in aktivnosti – s pomočjo teka, frizbija ali plavanja, s čimer lahko psa utrudiš veliko hitreje kot na sprehodu, saj ti psi lahko hodijo tudi več ur,« izpostavlja. Sicer pa je pasma do otrok in družinskih članov prijazna, pozorna in zaščitniška. Do tujcev so v večini nezaupljivi, ni pa to pravilo. Z ostalimi živalmi sobivajo brez težav, še posebej, če z njimi odraščajo. Ker je pasma razmeroma zdrava – najpogostejše bolezni so kolčna in komolčna displazija ter retinalna atrfoija mrežnice, vendar se jim je mogoče izogniti ob testiranju in parjenju zdravih psov – je njihova povprečna življenjska doba nad 10– 4 let. Tudi nega entlebuškega planšarja je nezahtevna, saj zadostuje že občasno krtačenje.
»Vzgoja in šolanje sta precej enostavna, saj ti psi radi delajo in jih je s pomočjo hrane in pozneje igrače kot nagrade zelo enostavno motivirati za delo.«
Sicer pa je pasma, za katero so uradni standard priznali leta 1927 – samec meri med 44 in 50 centimetri, samica med 42 in 48 centimetri, tehtata pa med 25 in 30 kilogrami – v Evropi še vedno dokaj nepoznana. Zanimanje za te pse se povečuje, vendar je v primerjavi z bernskim planšarjem ali velikim švicarjem še vedno majhno.
Katja Željan