Mia Zahariaš je v Sloveniji prva in edina profesionalna trenerka psov in mačk za nastope v filmih, reklamah, pa tudi v gledališču. V kinologiji deluje je že več kot dvajset let, pasje in mačje igralce pa je začela trenirati povsem po naključju. Danes je to njena služba, v kateri čuti veliko odgovornost, saj je njeno prvo pravilo, da se pes zabava in da ga delo ne bremeni.
Kakšno naključje se je zgodilo, da ste začeli trenirati pse in mačke za nastope pred kamero?
Včasih se stvari enostavno poklopijo. Več kot dvajset let nazaj sem imela v Kinološkem društvu Krim tečaj. Moja prijateljica pa je imela ‘custom’ agencijo, kjer je iskala igralce. Ko so jo prosili, če bi lahko poiskala še pasjega igralca, se je spomnila name in tako smo začeli s prvim projektom. Danes jih naredim med trideset in štirideset na leto.
Kako poteka vaše delo?
Naročnik me pokliče in pove, kakšnega psa si je zamislil za določeno vlogo. To v prvi vrsti pomeni, kako naj je pes videti in seveda, kaj mora pes narediti. Pričakovanja naročnikov so skoraj vedno nerealna, zato temu sledi iskanje neke skupne poti. Naročnik ve, kaj bi rad posnel, jaz pa vem, kaj pes zmore in česa ne ter koliko časa potrebujem, da psa pripravim na vlogo. Nato sledi iskanje primernega igralca, kar v praksi pomeni ogromno telefonov, elektronske pošte in osebnih srečanj. Imam bazo psov, s katerimi sem že delala, a velikokrat je treba najti nove igralce. Trenutno iščem dve črni dogi. Poleg videza mora biti pes še karakterno primeren in včasih je kar izziv najti prave igralce.
Kakšno osebnost pa mora imeti pasji igralec?
V prvi vrsti ne sme imeti nobenega strahu pred tujci, ne sme biti bojazljiv, mora biti samozavesten, fizično in psihično zdrav pes. Seveda je dobro, da kaj zna in to ne pomeni samo ‘sedi’ in ‘prostor’. Vendar se tudi zgodi, da najdem psa s primernim videzom in značajem, ki pa ga moram vse sama naučiti, in to v dveh ali treh tednih! Časa običajno ni prav več. Takrat se z lastnikom poskušam dogovoriti, da je pes pri meni v času njegove službe, da res vsak dan aktivno delava in trenirava. In vedno je izziv, ali nam ga bo uspelo nečesa naučiti ali ne. Sploh če gre za vedenje, ki je za določenega psa zelo težko.
»Najtežje je psa naučiti naravnega vedenja in takrat ko mi naročnik reče: »Saj ne bo delal ničesar,« grem na set z najbolj pripravljenim psom.«
Kateri izziv vam je do zdaj ostal najbolj v spominu?
Spomnim se reklame za Opel, ki smo jo snemali pred tremi leti. Potrebovali so dva mladička, enega labradorca in enega španjela. Cel projekt je bilo najti mladičke labradorca, ker jih ni bilo in spomnim se, da sem prevozila celo Slovenijo in še Hrvaško, da sem jih našla. Ni namreč dovolj, da je samo mladič te pasme, jaz moram psa videti v živo, ali je primeren in se nato pogovoriti z lastniki, da mi ga dajo za čas snemanja. No, na koncu sem našla tri mladičke vsake pasme in imela nekaj dni – poleg svojih treh psov – doma šest mladičkov. Vsakega mladiča smo nekaj naučili in smo jih menjavali na snemanju, tako da so trije skupaj odigrali vlogo enega. To je en zanimiv spomin …
foto: Katja Vogrinec
Doma vam družbo delajo trije kosmatinci, ki so tudi pasji igralci. So bili že izbrani s tem namenom?
Imam katalonsko ovčarko Malo, parson terierko Kiki in borderskega ovčarja Georga – dva sem dobila kot mladiča, terierko pa staro leto dni. Izbrala pa sem jih z namenom, da bodo primerni tudi za igranje. Zato sem pri svojem izbiranju pasjih prijateljev gledala tudi na videz, sicer pa kot kinologinja vedno svetujem ljudem, naj se v prvi vrsti osredotočijo na značaj. Res je, da delam z ogromno drugimi psi, toda zdi se mi smiselno imeti doma pse, za katere se mi zdi, da bodo velikokrat uporabljeni, da bo velikokrat želja naročnika prav po takšnem psu. Tudi vzgajam jih v tem duhu. Ne znajo na primer hoditi ‘poleg’ (po šolsko), saj je to pri delu čisto neuporabno. Znajo hoditi, da ne vlečejo, da hodijo tik ob meni, znajo hoditi z drugimi ljudmi, tako da jih ne gledajo, pa tako, da jih gledajo, znajo hoditi sami, počasi, hitro … To jih učim od prvega dne in še danes se trudim, da treniramo vsaj nekajkrat na teden.
»Na predstavi si psi privoščijo kar malo improvizacije, malo po svoje igrajo, saj pes ve, ne bo nobenih opozoril z moje strani in si to potemtakem lahko privošči (smeh).«
Vaši trije psi na snemanju na primer ukradejo hrano z mize ali pa skočijo v človeka, ko stopi skozi vrata. Kako pa je doma – znajo ločiti med tem, kaj smejo in česa ne?
Ja, to pa je težava. Meje so porušene, ker nekaj ne velja vedno in povsod. Lahko je to izgovor z moje strani, ampak moji psi precej kradejo. Teoretično bi sicer psa lahko naučil, da vzame samo takrat, ko delaš in na dovoljenje, pa bi se moralo iziti. Toda meni se v praksi ni izšlo. Če doma pustim nekaj na mizi in grem ven, bodo psi to vzeli z mize. Jaz tudi svojih psov ne smem učiti, da ne smejo skakati po ljudeh, ker bodo imeli potem na snemanju zadržke. Ogromno sem delala v tej smeri, da nimajo nobenih zadržkov pred tujci. Vse skupaj spraviti v neko ravnovesje, da so pasji igralci kulturni tudi kot družinski psi, pa je kar izziv.
Pes nasploh ve, kdaj dela – kdaj gre zares in kdaj ne?
Ja, to pa psi prav dobro vedo. Prijateljica ima belgijsko ovčarko, s katero trenutno delam pri projektu. To je edini pes pri nas, ki zna renčati na povelje. Ta psička se zaveda, da je bistvo, da kaže zobe in renči v kamero. Ona se v tistem trenutku odzove name, ampak je pod nadzorom, stoji pri miru, čaka in dobro ve, kaj je njeno delo. Potem dobi nagrado, in ko je situacije konec, priteče do mene in sva spet najboljši prijateljici. Psi zelo dobro preklapljajo med stvarmi. Ko sem pred kratkim po dveh mesecih na snemanje peljala svojo katalonsko ovčarko, jo je bilo eno samo veselje. Prav umiriti sem jo morala, da sva lahko začeli z delom.
»Pes ne razume pritiska, zahtev, denarja. Naša odgovornost je, da poskrbimo, da se ima ‘fajn’.«
Snemanje določenega kadra se lahko velikokrat ponovi. Kaj pa, ko je pes utrujen? So na snemanju, kjer so prisotni psi, kakšna posebna pravila?
Na snemanju imam eno in edino, zelo preprosto pravilo: Vsi ignorirajte psa! Ne glejte ga, ne božajte ga, ne ogovarjajte ga. Jaz na snemanju čutim veliko odgovornost, da bo pes nekaj uspešno naredil in da bomo to posneli ter seveda, da se bo pes v teh pogojih, ki niso enostavni, dobro počutil. Zato je pomembno, da ga vsi pustijo pri miru, da ni motečih dejavnikov. Vendar sploh pri kakšnih mladičkih igralci hitro pozabijo na profesionalnost. Glede utrujenosti psa pa je tako, da nekako sama predvidim, kdaj bo pes potreboval počitek in se to skušam dogovoriti že vnaprej. Vedno zaključimo, še preden ima pes dovolj. Pes ne razume pritiska, zahtev, denarja. Naša odgovornost je, da poskrbimo, da se ima ‘fajn’.
foto: Katja Vogrinec
»Vedno zaključimo snemanje, še preden ima pes dovolj.«
Pravite, da ste svoje tri pse tudi vizualno izbirali glede na pogoste potrebe naročnikov. Torej so določeni profili psov bolj zaželeni?
Tukaj gre vedno za stereotipe, predvsem pri reklamah. Reklame so hitre in morajo v najkrajšem možnem času nekaj sporočiti. Ni časa za razmišljanje. Majhna čivava bo običajno kužek od starejše gospe. Moj terierček je običajno kuža od moškega v srednjih letih, borderski ovčar pa s svojim z nežnim videzom največkrat igra družinskega psa. V reklamah ne bomo videli črnega psa, ker na prvo žogo niso fotogenični, privlačni, zanimivi. Pri filmih in nadaljevankah je to malce drugače. Lahko se uporabi tudi črne pse, nasploh je več razpona glede izbire psa.
Raje sodelujete v filmih ali reklamah?
Meni je večji izziv sodelovati pri filmu. Reklame je na neki način lažje delati, ker gre za krajše akcije. Film pa zahteva psa, ki je na primer sposoben dve minuti sedeti ob igralcu in delati nič, samo biti zraven. In to je precej težje kot po sprednjih tačkah delati osmico. Najtežje je psa naučiti naravnega vedenja in takrat ko mi naročnik reče: »Saj ne bo delal ničesar,« grem na set z najbolj pripravljenim psom.
Kaj pa gledališče, kjer gre že prvič zares in ni ponovitev?
Uf, gledališče (smeh). Delala sem pri šestih predstavah in to je bil daleč največji izziv. Psi pa točno in dobro vedo, kdaj je trening in kdaj predstava. Na predstavi si tako privoščijo kar malo improvizacije, kar malo po svoje igrajo, saj pes ve, ne bo nobenih opozoril z moje strani in si to potemtakem lahko privošči (smeh). Enkrat smo delali v Novem mestu in je moral pes ležati dve minuti pri miru, gledati v gledalce, v ozadju pa se je vrtelo besedilo (kot bi pes nagovarjal občinstvo). Po dveh minutah je morala ta psička na desno in dol z odra. Ti dve minuti sta se mi vlekli kot pet ur. Jaz sem bila v občinstvu, rahlo osvetljena, da je gledala mene. Sicer je ves čas ležala, ampak se je vedno bolj premikala proti svoji izstopni točki, saj je vedela, da jo tam čaka nagrada. Pa nič ne moreš, samo upaš lahko, da nihče ne bo opazil.
»Vse skupaj spraviti v neko ravnovesje, da so pasji igralci kulturni tudi kot družinski psi, pa je kar izziv.«
Trenirate tudi mačje igralce. Predvidevam, da je z njimi delati težje … ?
Začela sem delati s psi, če je nujno, pa delam tudi z mačkami. (smeh) Malo v hecu rečeno. Delati z mačkami je mnogo težje kot s psi. Na drugi strani so pa blazno učljive, nekaterih stvari se naučijo hitreje od psov. Njihova težava je izvedba. Maček mora biti strašno motiviran, pa še to včasih ni dovolj. On se pač sam odloči, kaj mu je v tistem trenutku všeč, in ali je nagrada, priboljšek, dovolj mamljiv, da si tega res želi.
Špela Šimenc
