Nekoč, pa vendarle pred komaj nekaj desetletji so v Sloveniji, prav tako kakor zdaj, prevladovali kužki mešančki, le da jim ni bilo postlano, kot jim je zdaj.
Kolumna. Piše: Tone Hočevar
Večinoma se jim je slabo godilo, pri kozolcih so bili privezani, jedli so ostanke hrane od domače mize. Odnos do psov je bil na Slovenskem dolgo precej balkanski, pa čeprav smo se vedno hvalili, da prihajamo iz veličastne Avstro-Ogrske in ne s hribovitega Balkana.
Med rodovniškimi psi, torej med srečneži s plemenitimi papirji, so prevladovali nemški ovčarji. Vse jim je bilo prilagojeno. V kinoloških društvih so pse vseh pasem vzgajali in poučevali, kot če bi bili nemški ovčarji. Vse smo metali v isti koš, tudi majhne in živahne kodre ali pa občutljive škotske ovčarje, ki so se prebili v naše podalpske dolinice s filmi o psički Lassie.
Lovci, ki so imeli tedaj v kinologiji več besede kot danes, so imeli svoje pasme; največ nemške lovske terierje, ki so še danes imenitni kužki. Imeli so tudi istrske goniče, o katerih je bilo od nekdaj vsem jasno, da so slovenska pasma, saj jih je doktor Ivan Lovrenčič, ki je bil na Vrhniki lastnik usnjarne, z veliko znanja in zagnanosti oblikoval in vzredil na Ljubljanskem barju. Hotel jih je krstiti za kraške goniče, ker pa je bil Kras v tistih časih pod Italijo, so se kinologi bali, da si bodo istrske goniče prilastili Italijani. Ko se je Jugoslavija pred četrt stoletja razletela, se je vendarle zgodilo, česar so se bali pred drugo vojno. Istrijancev pa si niso pripisali Italijani, pač pa Hrvati. Prišli so na svetovno razstavo v Bruselj v narodnih nošah, s seboj so imeli tri ducate istrskih goničev (pred drugo vojno so si iz Slovenije pripeljali samo dva, po vojni jih tudi niso imeli veliko). Svetovna kinološka prestolnica jim je zaploskala in jim pripisala pasmo, ki so jo ustvarili slovenski lovci. Izgubili smo še posavskega goniča, ki je bil tudi pretežno slovenska pasma, zapravili smo tudi tribarvnega alpskega goniča, ki je šel na seznam srbskih pasem.
Pustili so nam samo kraškega ovčarja, ki je edina slovenska pasma. Kraševec je naš ponos med psi, kakor je lipicanec med konji, naš odnos do kraševca pa je dokaj mačehovski; kot do lipicanca.
Ob nemških ovčarjih, nemških lovskih terierjih in istrskih goničih je bilo še pred nekaj desetletji v Sloveniji prav malo pasem, ki bi imele veliko predstavnikov med slovensko pasjo populacijo. Razstave takrat še niso bile tako komercialne, kot so danes. Za ocenjevanje zunanjosti je šlo. Pse smo pripeljali pokazat, vodili smo jih po krogih in jih kazali sodnikom. Razen zelo redkih izjem nismo imeli pojma, kako se tem stvarem streže. In naši sodniki so takrat res ocenjevali predvsem pse, ne razstavnega (ne)znanja vodnikov.
Imeli smo nekaj upoštevanja vrednih strokovnjakov, ki bi se jim še dandanes odkrili. Ko so razlagali svoje ocene, smo jih poslušali z odprtimi usti, vsako besedo smo si poskušali zapomniti. Prav nič se ne spomnim, da bi se po razstavah valilo toliko oholosti, kolikor je najdeš dandanes, ko pse pred sodniki postavljajo in nastavljajo poklicni postavljači, handlerji. Seveda pa znajo handlerji svojo obrt tisočkrat bolje od pasjih vodnikov v predkomercialni dobi. Pred sodniki znajo skriti hibe, pokazati dobre plati, kar vpliva na oceno, na koncu na ceno mladičev. Razstave so denar.
Tudi jaz sem imel v tistih časih, v petdesetih in šestdesetih letih, nemškega ovčarja. Tudi tega smo klicali Runo, kakor vse nemške ovčarje pri naši hiši. Čisto vseeno je bilo, kaj je pisalo v rodovniku. Hodil je že v pravo pasjo šolo na ljubljanskem Brdu, učila sta nas tedaj najbolj imenitna in izobražena kinologa Janez Hojan in Miroslav Zidar, ki sta bila v resnici tudi botra, če ne kar očeta sodobnega kraškega ovčarja, pa jima zgodovina tega še ne prizna dovolj jasno in glasno. Učila sta po starem, ampak za tiste čase zelo moderno. Takih metod zdaj ne poznamo več, celo zavračali smo jih prav zviška pred nekaj leti. Saj – podobno bodo nekoč v prihodnosti govorili o današnjih metodah in današnjih tehnologijah.
