Tilen Mlakar je pasji behaviorist. Ukvarja se s tem, da poskuša odpravljati neželena pasja vedenja. Učiti se je začel na svojem psu, nadaljeval na psih iz okolice, znanje nadgrajeval prek tujih dopisnih študijev. Do danes je pomagal mnogim psom in lastnikom, in kot pravi, je včasih ena majhna sprememba dovolj za mnogo bolj kakovostno sobivanje psa in človeka.
Po poklicu ste mladinski delavec. Kaj vas je vodilo, da ste se intenzivno usmerili tudi v delo s psi?
To delo me je navdušilo, ko sem odkril Cesarja Millana in sem njegove metode začel poskušati najprej na svojem Maxiju. Hitro sem opazil, da se je zelo spremenil, bolj me je spoštoval in upošteval ukaze. Potem sem to poskušal še pri drugih psih v svoji okolici in tudi oni so se res zelo odzivali na moje spremenjeno vedenje do njih. Takrat sem dobil veselje in občutek, da verjetno lahko še marsikomu pomagam. Tako sem se začel izobraževati in počasi so prišle prve stranke …
Pravite, da ste pasji behaviorist, ne pasji psiholog. V čem je razlika?
Če rečem, da sem pasji psiholog, bi si ljudje lahko predstavljali, da psa posedim na kavč in se z njim pogovarjam. Bližji mi je izraz pasji behaviorist. Ukvarjam se s tem, da poskušam odpravljati neželena pasja vedenja. Pri tem se je v resnici največ treba ukvarjati z lastniki. Četudi bi s psom nekaj dosegel, pa lastnik ne spremeni svojega obnašanja do psa, se dolgoročno ne bo čisto nič spremenilo.
Kako bi na kratko opisal svoje delo?
Lastnike poskušam učiti, kako se bolj pravilno obnašati do psov, da bodo odpravili neželena vedenja. Vedno obstaja nekakšen razlog, da pride do neželenega vedenja. Lahko so to stresni dogodki, travma, največkrat pa neželeno vedenje povzroči nepravilen odnos lastnika.
Zaradi česa vas stranke najbolj pogosto pokličejo?
Največkrat me pokličejo zaradi vedenj, ki izhajajo iz pasjega strahu. Zaradi strahu je pes lahko tudi agresiven. Strah recimo pred drugimi psi se zna reprezentirati v agresivnosti. Lahko je to neka fobija pred avtomobili, na sprehodih, pred smetnjaki … Velikokrat me ljudje pokličejo tudi, ker prihaja do ločitvene tesnobe.
Pa razvajenost – je to sodobna težava tudi v pasjem svetu?
Seveda, čeprav sta pri nas prisotni obe skrajnosti: zanemarjeni psi na verigah na vaseh in ogromno razvajenih psov, sploh manjših pasem, v mestih. Manjše pse imajo namreč lastniki vse prevečkrat za igračke. Navadno se zavedajo, da jih razvajajo, a po mojih izkušnjah je tako, da če se razvajanje ne razvije v neka res problematična vedenja, potem lastnik nima volje in želje česar koli spreminjati.
Ali je psu to pretirano razvajanje všeč?
Kratkoročno da, dolgoročno pa ne. Če psa razvajamo, pomeni, da mu ne postavljamo meja, kar pomeni da nismo njegov vodja krdela. Potemtakem pes čuti, da mora to vlogo prevzeti on. Bolj, kot je pes boječ, ali je kako drugače neuravnovešen, manj mu to ugaja in več težav to prinaša s seboj. Vodja krdela je namreč tisti, ki presoja, kaj je nevarno in kaj ne – boječemu psu se pa zdi nevarno čisto vse. Potem pa prihaja do stalnega lajanja, grizenja in drugačnih neželenih situacij. Pes se najboljše počuti, ko je njegov vodnik močni vodja krdela. Pes se počuti bolj varnega in je bolj psihično uravnotežen.
Nam lahko poveste kakšen konkreten primer iz svoje praske?
Imel sem stranko, družino, ki jo je pes zbujal z lajanjem in skakanjem na posteljo vsako noč. Sredi noči je zaslišal neke zvoke, ki se jih je bal in je začel zbujati domače. Pri njem smo težave res hitro rešili, treba je bilo postaviti nekaj meja in po enem tednu se je čisto umiril. Začel se je počutiti bolj varnega, ker je začutil, da so njegovi skrbniki vodje in je začel svojemu lastniku prepuščati presojanje o tem, kaj je nevarno in kaj ne. Boječ pes bo svojega vodja vedno poslušal, pa ne le z ušesi; predvsem bo spremljal lastnikovo telesno govorico, ali se lastnik v določenih situacijah umiri, ali je nervozen. Če je lastnik, vodja krdela, umirjen, se bo umiril tudi pes. Če pa tega vodje ni, če pes sebe doživlja kot vodjo krdela, potem ni nikogar, na kogar bi se lahko zanesel. In če gre za psa, ki ga je vsega strah, potem to hitro postane stresno ne le zanj, ampak tudi za vse okrog njega.
Težave pri omenjenem psu ste rešili v enem tednu. Kako dolgo pa običajno traja odpravljanje neželenih vedenj?
To je zelo odvisno od posamezne situacije. Večja, kot je travma, bolj je naporno in dolgotrajno, saj pes potrebuje toliko več pozitivnih izkušenj, da se mu v možganih začnejo tvoriti nove nevronske povezave. Cilj rehabilitacije v takšnih okoliščinah je, da mi poskušamo ob enaki situaciji tolikokrat in tolikokrat ponoviti drugačno izkušnjo. V določenih primerih, ko ni travme, je dovolj že en sam obisk, da spremeni vedenje lastnik, temu pa sledi pes. Seveda pa je vse to odvisno od lastnikove volje – ali je pripravljen dolgoročno upoštevati nasvete ali ne. Marsikomu, ki me pokliče in ko vidimo, da bo šlo za dolgotrajno rehabilitacijo, zmanjka energije in volje. Spremembo lahko naredimo le, če vedenje spremenimo in se tega držimo. Doslednost je bistvena!
Je doslednost vaše prvo zlato pravilo?
Več je pomembnih zlatih pravil; doslednost je gotovo med njimi. Brez doslednosti ne gre, ker bo pes sicer samo poskušal, kdaj bo šlo skozi tisto, kar si je on zaželel. Poleg tega je izjemnega pomena ne toliko, kaj rečemo, temveč – kako rečemo. Psu je beseda samo zvok, ki ga sliši. Velika razlika je med tem, ali nekaj rečem voditeljsko, na način, ki zahteva spoštovanje, ali pa rečem na način, da še sam ne verjamem, da me bo pes upošteval. Tretje zlato pravilo, pa so tri stvari, ki so osnova, da je pes psihično uravnovešen. Prva je psihična in fizična aktivnost: pes mora dati ven psihično in fizično energijo. Ne moremo pričakovati od psa, ki ima veliko energije, da bo cel dan zaprt v stanovanju in ne bo ničesar uničil. Druga stvar so red in jasna pravila krdela. Tretja pa je čustvena bližina, odnos, božanje, crkljanje. Pes potrebuje vse omenjeno, večina lastnikov razvajenih psov pa skrbno izpolnjuje zgolj to zadnjo točko. Pa še to – za čim hitrejšo prevzgojo naj pes nikoli ne narekuje, kaj bomo skupaj počeli.
Torej ko pes nekaj želi, bi ga morali zavrniti? Povejte nam kakšen primer …
Na primer crkljanje. Pogosto se dogaja, da pes pride, se malo obregne ob nas, mi ga začnemo crkljati, nato se naveliča in gre stran. Pes je torej povedal, da se bomo crkljali in povedal je tudi, da se bomo nehali. To je le en droben dogodek, ki sam po sebi ni nič, ampak, če se to nenehno ponavlja pri crkljanju, pri hrani, na sprehodih in pri igri, potem psu sporočamo, da bomo delali tako, kot on želi. S tem mu predajamo vodstvo krdela. Kako bi morali ravnati denimo pri crkljanju? Pes pride do nas, da bi se crkljal in ga zavrnemo. Čez minutko, ko pes zavrnitev sprejme, ga pokličemo in pocrkljamo. Ko vidimo, da bo imel počasi dovolj, ga pa mi prehitimo in dejavnost ustavimo.
Povedano se bo gotovo veliko pasjim lastnikom zdelo precej kruto – zavrniti psa, ko se pride malo pocrkljat …
Če so ostale stvari v odnosu pes – človek urejene in je pes uravnovešen, to ni pravilo, ki bi se ga morali 100 % držati. Toda če ta odnos ni urejen in če bi ga radi čim prej popravili, ga je dobro vsaj na začetku strogo upoštevati. Če dobro opazujemo svoje pse, vidimo, da jim samo koristi, da imajo pravila in omejitve. Če želimo psu pomagati, mu postavimo meje, ker to potrebuje! Sicer jih bo stalno preizkušal, ampak če bomo mi dosledni, mu dajemo s tem tudi občutek varnosti in mu sporočamo: »V našem krdelu so pravila taka in vodja krdela je tako močan, da jih vzdržuje.« Če ima vodja krdela, lastnik, težavo že z vzdrževanjem notranjih pravil, kako bo potem zunaj, ko pride mimo neki tuj pes? Kako nam bo pes lahko zaupal, da bomo postavili pravila zunaj, ko pride mimo nevarnost? To je prva stvar, ki jo moramo urediti. Sicer lastnik v pasjih očeh nima pristojnosti, da bi mu kar koli dopovedal. In na tem je treba delati od začetka.
Pravite tudi, da ljubosumje ne obstaja in da do znakov, ki spominjajo na ljubosumje, ne prihaja, če je človek vodja krdela …
Tako je. Vzemimo za primer, da vodnik začne božati drugega psa. Če se pes čuti za vodjo krdela, se bo zlahka zgodilo, da bo javno pokazal, da se njegov podanik lahko ukvarja le z njim. Če pa je vodja krdela vodnik, pes ne bo protestiral proti takšnim dejanjem, saj je v njegovih očeh jasno, da se ima vodja vso pravico odločiti, kje in kdaj in s kom se bo ukvarjal …
Kaj je za vas največja zmaga, ko delate s psi in lastniki? Kdaj ste najbolj ponosni?
Ponosen sem prav vsakič, ko mi lastnik sporoči, da sem mu pomagal, ali ko me lastniki psov priporočajo eden drugemu. To so seveda lepi občutki. Večkrat povem primer že omenjenega boječega kužka, ko so me lastniki klicali en teden po mojem posredovanju in so rekli, da ne vedo, kaj se je zgodilo, ampak pri njih je zdaj vse v najlepšem redu. Res ni bilo potrebno veliko. Zato to delam, ker vem, da lahko velikokrat majhna sprememba popolnoma spremeni in olajša življenju tako psu kot lastniku.
Pravite, da nas psi lahko veliko naučijo. Kaj bi izpostavili?
Ena izmed stvari je gotovo to, da se ob njih učimo voditeljske drže. Tudi sam se ob njih stalno učim stvari povedati voditeljsko, torej brez jeze in frustracije, pa hkrati odločno, mirno, asertivno. Tega se ni lahko naučiti, a v življenju na splošno pride še kako prav in pri psu se to lahko odlično trenira. Na splošno pa bi izpostavil še komunikacijo na primarni ravni. Torej ne besede in glas, temveč energija in čustva, ki jih oddajamo, pa telesna govorica. Svoje čutenje lahko drugemu sporočamo tudi brez besed in brez premikanja. Verjetno gre isto za dinamiko, ki jo nevroznanost danes imenuje zrcalni nevroni. Psi imajo branje teh znakov zelo dobro razvito. Tudi ljudje imamo to sposobnost, vendar je ne uporabljamo in razvijamo veliko, saj se trudimo komunicirati predvsem z besedami. Pes pa nas kaj hitro ‘pogrunta’, če naše besede govorijo eno, naše telo in čustva pa drugo. In zato nam je pes lahko zrcalo in nam pomaga spoznavati in začutiti samega sebe – če mu to seveda pustimo in se za to trudimo.
Špela Šimenc
