Delovanje zavetišč v Sloveniji je boljše kot npr. delovanje zavetišč v državah tretjega sveta, splošno gledano pa je delovanje naših zavetišč še vedno slabo urejeno. Tako meni Nevenka Lukić Rojšek iz Društva za dobrobit živali AniMa.
»Edini interes naše države je, da upravitelj, kdor koli pač to je, zavetišče vodi in skrbi za živali tako, kot nalaga javni interes. A standardi za zaščito živali so samo minimalni in so daleč od optimalnih,« opozarja Lukič Rojškova. Prepričana je, da lahko o tem, kakšno je stanje v zavetiščih in delovanje zavetišč, sklepamo že iz navedbe Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), »ki pravi, da v nekaterih zavetiščih ni vse tako, kot bi moralo biti. Vodstva nekaterih zavetišč namreč po svoje tolmačijo določene člene Zakona o zaščiti živali in Pravilnika o pogojih za zavetišča, saj po zapuščeno (včasih celo poškodovano) žival nočejo priti,« trdi sogovornica.
Opozarja, da so naša zavetišča še vedno polna nečipiranih psov, ki jih zavetišča najraje čim prej vrnejo nevestnim lastnikom. Še večje težave so na področju zavrženih mačk, kjer, kot pravi, ni nikakršnih pravih evidenc niti ne obstaja centralni register. »Najditelje živali, predvsem v primeru mačk, zavetišča dostikrat postavljajo v položaj, da morajo sami poskrbeti za žival, čeprav je najditeljeva dolžnost o zapuščeni živali obvestiti pristojno zavetišče in/ali veterinarsko organizacijo in nič drugega,« pove Nevenka Lukić Rojšek in doda, da bi moralo delovanje zavetišč nujno vključevati tudi ogled doma, kamor se žival oddaja, a tega ne storijo. Prepričana je, da bi pri iskanju in preverbi doma zavetišča lahko izkoristila pomoč društev za dobrobit in zaščito živali, ki imajo široko vzpostavljene socialne mreže. »V zavetiščih se pogosto zaposli ljudi, ki se izgovarjajo zgolj na zakone, le redki izmed njih delajo v skladu z etiko, moralo, vrednotami in sočutjem,« je o delovanju zavetišč kritična sogovornica.
Ohlapen pravilnik omogoča zlorabe
Katjuša Rajovec iz Zavoda Muri pravi, da je splošno oceno o delovanju zavetišč zelo težko podati, saj nekatera – ta sicer po njenih besedah lahko preštejemo na prste ene roke – delujejo zelo dobro z roko v roki za dobrobit živali in lastno preživetje, spet druga pa da na to dobrobit varovancev pogosto pozabijo in se usmerjajo predvsem v dobiček. Kot dobro izpostavlja to, da lahko v Sloveniji vsak v vsakem trenutku obvesti pristojno zavetišče o najdeni zapuščeni živali in jo tudi preda. Poudari, da ne glede na izgovore občine in/ali zavetišč, zakon natančno opredeljuje odgovornost sprejema tako zdravih kot bolnih in/ali poškodovanih živali. Na drugi strani pa se ji zdi zelo ohlapno napisan Pravilnik o pogojih za delovanje zavetišča, ki dovoljuje marsikatero zlorabo. »Ne smemo posploševati, niso vsa zavetišča slaba. Zame je slabo zavetišče tisto, ki ne poskrbi za kakovostne fotografije in opise živali, ki se oddajajo, in ki jim ne nudi ustrezne socializacije (psom). Pa tudi tisto, ki po tridesetih dneh evtanazira povsem zdravo žival, čeprav še ni izčrpalo vseh možnosti za izogib temu postopku. Slabo zavetišče je tisto, ki ima slab odnos do živali in ljudi, kar se pa običajno zelo hitro vidi,« pove sogovornica, vendar pa, tako kot tudi drugi predstavniki društev, konkretnih imen ne želi navesti. Poudari, da tudi v zavetiščih, ki so zgledna, živali ne uživajo in da si vse zaslužijo lasten dom.
Premalo denarja in preveč živali
Nasprotno pa v zavetiščih ocenjujejo, da je trenutno stanje zadovoljivo. »Dobro je, da je večina države pokrita z zavetišči za zapuščene živali, slabo pa je, da lokalne skupnosti, torej občine, le s težavo pokrivajo stroške, ki nastajajo zaradi namestitve zapuščenih živali,« pravi Marjan Ivan Kerčmar, direktor zavetišča Mala hiša.
Tomaž Kristanič, vodja mariborskega zavetišča, je prepričan, da imajo vsa zavetišča nekaj skupnega – premalo finančnih prilivov in občutno preveč živali, predvsem mačk, kar bi se lahko hitro rešilo, če bi ljudje živali sterilizirali in kastrirali. Poudarja, da se v vseh zavetiščih in društvih po najboljših močeh trudijo živalim nuditi čim boljši in kakovosten prehodni dom in jim nato najti nov ljubeč dom.
Še bolj zadovoljni so v zavetišču Oskar Vitovlje. Pravijo, da so v preventivo in izobraževanje na področju živali vložili ogromno, da se število zapuščenih psov zmanjšuje in da so pri njihovi oddaji zelo uspešni. Tudi mačke uspešno sterilizirajo in kastrirajo in socializirane tudi oddajajo. »Sicer pa nas veseli, da je zakonsko vse dobro regulirano in da je sodelovanje z lokalnimi skupnostmi pregledno. Vedno pa je prostor za izboljšave,« menijo v zavetišču. Dodajo, da so pod nadzorom lokalnih skupnosti, ki nadzorujejo smotrno porabo proračunskih sredstev, in veterinarske inšpekcije UVHVVR. »Inšpektorji preverijo pisne in elektronske evidence, ki se nanašajo na sprejem, oddajo in oskrbo, še zlasti zdravstveno oskrbo živali, ter servisne in nastanitvene prostore za živali. Nadzor je najmanj enkrat na leto oziroma zadnja leta večkrat, saj preverjajo prijave,« povedo v Vitovljah.
Nadzor izvaja 20 veterinarjev
Pa je zakonsko res vse urejeno? »Nadzor nad zavetišči je neustrezen, ker Pravilnik o pogojih za delovanje zavetišča ni dovolj podrobneje opredeljen. Prav tako menim, da se izredni strokovni nadzori izvajajo premalo, predvsem na področju sprejemanja in evtanazij mačk,« meni Katjuša Rajovec.
Nadzor nad zaščito živali v reji in nadzor nad dobrobitjo hišnih živali vključno z nadzorom nad nevarnimi živalmi izvaja 20 uradnih veterinarjev. Kot pravijo na MKGP, ti izvajajo tudi nadzor nad delovanje zavetišč za zapuščene živali. V letu 2017 so v zavetiščih izvedli 28 pregledov, glavne neskladnosti pa so se nanašale na neizveden veterinarski pregled živali, nepopolno evidenco o sprejemu živali, ni bilo dokazil o sterilizaciji oddanih psic, potrebna je bila ureditev starih namestitvenih prostorov, ugotovili so neustrezno ravnanje z mačko, prenizko temperaturo v mačjih boksih in pomanjkljivo opremo.
Lani so izvedli 23 pregledov zavetišč. Glavne neskladnosti so se nanašale na pomanjkljive evidence v izolatoriju in evidence o oddaji mačk, dokončanje ograje okrog zavetišča, prenovo kletk v izolatoriju, ureditev starih namestitvenih prostorov zavetišča, na pomanjkljive evidence o čiščenju in razkuževanju.
Letos pa je bilo do konca oktobra izvedeno skupaj 15 pregledov zavetišč. »Glavne neskladnosti so se nanašale na zavrnitev sprejema poškodovane živali, oskrbnik ni imel izpita za oskrbnika, našli so nepopolne evidence, ugotovili neaktivno iskanje novih lastnikov, neoznačevanje oddanih mačk novim lastnikom, ni bilo sprejema v zavetišče najdenih prostoživečih mačk, ampak so jih po posegu takoj vračali v okolje, ugotovili so tudi zavrnitev sprejema mačke,« o delovanju zavetišč pravijo na MKGP. Dodajo, da so bile za odpravo ugotovljenih neskladnosti pri delovanju zavetišč izdane štiri ureditvene odločbe in uvedena dva prekrškovna postopka, ostala neskladja pa so zavetišča odpravila v času inšpekcijskega pregleda.
Andreja Šalamun (celoten prispevek o delovanju slovenskih zavetišč je na voljo v aktualni številki revije Moj pes)
