Dylan Gordon je desetletni deček z avtizmom. Poleg ima svojega psa čokoladnega labradorja Raderja, ki ni samo terapevtski pes, pač pa Dylanov najboljši prijatelj.
Ko deček postane tesnoben, ga kuža pomiri, naj bo v parku, trgovini, družinskih srečanjih. Ko se vozijo v avtu, si Dylan sezuje čevlje in s stopali nežno boža psa ob sebi. Rader je most, ki dečku pomaga, da se povezuje s svetom.
Njegova mama Jaime Gordon pravi, da prav kuža poskrbi za ravnotežje, umirjenost v njihovem kaotičnem domu. Dylan ima še sestrico in bratca, ki sta zelo živahna. Dylan sicer ne govori, spušča pa glasne zvoke. ”Vsi obožujemo Raderja, prav vsakemu v družini nekaj doprinese in nam pomaga, ” pravi Jaime.
Toda v prvi vrsti je to Dylanov pes. On ga hrani in krtači. On je vedno ob njem, ob njem se deček tudi uči prilagojenega govora, s tem ko mu daje ukaze.
”Otroci z avtizmom običajno, izven kroga svoje družine, nimajo pravih prijateljev. Rader pa ima oči ves čas na Dylanu. Je prvovrsten prijatelj,” je dejala Dylanova mama. Že ko sta se prvič videla, je bila med njima energija.Morda ne toliko z dečkove strani, toda Rader je ob prvem srečanju prišel k Dylanu, se postavi na njegovo stran in ga spustil proč. ”Tako pozoren je od prvega trenutka,” zaključi Jaime Gordon.
