Vsak skrbnik, ne le starejši, mora imeti ‘rezervni’ načrt za primer bolezni, dlje časa trajajoče nesposobnosti gibanja ali smrti.
Če nimamo bližnjih sorodnikov, se lahko dogovorimo s kom od sosedov, znancev ali prijateljev, da se bo ukvarjal z našim štirinožcem. Če pri tem nismo uspešni, je tudi v Sloveniji že nekaj poklicnih sprehajalcev psov, ostane seveda tudi možnost nastanitve v pasjem varstvu, hotelu …
Poskrbeti moramo tudi za primer smrti in najti nekoga, ki bo skrbel za našega psa, ko nas več ne bo. Izbiramo med sorodniki, prijatelji, znanci, nekdanjimi sodelavci … Dobro je, da pes izbranega človeka dobro pozna in mu zaupa. Res je, da lahko po naši smrti psa oddajo v zavetišče za živali, ampak to seveda zanj ni kakšna dobra rešitev.
Andrej Podreberšek (izsek članka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)
