Milo rečeno žalostno, da ne rečemo zaskrbljujoče, je, da moramo v tem stoletju, ko bi naj bil napredek človeštva iz leta v leto bolj viden, pisati o bedi psov, kot jo doživljajo posamezni psi na verigah.
Kdo v resnici nosi odgovornost za stanje, v katerem ti psi živijo? Bi lahko rekli, da je kriv zakon ali pa celo družba, ki to trpljenje miroljubno spremlja brez ukrepanja? Ali je krivda v celoti na strani skrbnika, ki brez kančka slabe vesti, pahne psa v življenje v bedi in trpljenju?
Pri reševanju problemov je za odpravo njihovih posledic potreben pogled na začetek nastanka težave. Prvi krivec za povzročanje trpljenja psa je nedvomno skrbnik mladičev, ki jih oddaja v njihove domove. Odgovorni vzreditelji vedno preverijo potencialne domove njihovih mladičev. Samooklicani rejci ali posamezniki, ki se še vedno ne zavedajo problematike zapuščenih živali, pa pse oddajajo v navidezno dobre domove, ki se kmalu ali pa po nekaj letih izkažejo za popolnoma neprimerne. Če začnemo na začetku, je jasno, da psov, ki trpijo v pomanjkanju različnih dobrin, ne bi bilo, če sploh ne bi obstajali. Kar je povsem enostavno vzdrževati s pomočjo preventivnih ukrepov, kot sta rutinska posega sterilizacija in kastracija.
Eden izmed neposrednih krivcev je nedvomno skrbnik, ki ne premore toliko empatije in razumevanja do drugih živih bitij, da na svojega psa preprosto pozabi in ga obsodi na trpljenje v pomanjkanju osnovnih dobrin, kot so hrana, voda, druženje in socializacija ter gibanje. Vsi vemo, da pes, ki je zaprt v pesjaku ali privezan na verigi v kotu dvorišča od svojega življenja nima popolnoma nič.
Eden izmed posrednih krivcev pa so tudi pristojni organi, ki se pogosto držijo predpisanih črk na papirju, brez da bi bili sposobni dodatnega prilagajanja situaciji. Resda se inšpekcijske službe pogosto znajdejo v kočljivih situacijah, vendar bi jim za kvalitetno opravljanje dela morala biti dobrobit psa vedno na prvem mestu. Empatije skrbnikom resda ne morejo vsiljevati, lahko pa so pri predpisovanju ustreznih ukrepov bistveno bolj fleksibilni. Bolj kot dodaten meter verige bi psu, pa tudi skrbniku, koristilo ustrezno izobraževanje glede zagotavljanja potreb psu. Od dodatnega metra verige pes nima popolnoma nič, razen užitka v ovohavanju dodatnega metra zemlje, ki postane čez dan ali dva isti kot ostalih pet koškov zemlje, na katerih biva že nekaj let.
Drugi posredni krivci pomanjkanju in trpljenju so vsi tisti ljudje, ki vidijo neustrezne pogoje bivanja psa, vendar gledajo stran. Žal je takih oseb še vedno veliko. Posamezniki se ne želijo izpostavljati, zavoljo miru in navidezno dobrih med sosedskih odnosov. V primeru, ko pes ali katera druga žival trpi, ni časa za sebičnost in brezbrižnost. Psi si v primeru, ko so izpostavljeni različnim neugodnim pogojem, ne (z)morejo pomagati sami. Zato je prav, da smo mi zberemo toliko moči, da smo sposobni ukrepati. Prvi ukrep je lahko tudi pogovor z skrbnikom, v kolikor le ta ne obrodi sadov, pa se – kot je to predpisano tudi v Pravilniku o zaščiti hišnih živali – obrnemo na veterinarsko inšpekcijo. Resda smo lahko ob prijavi na ustrezne inštitucije manj uspešni od naših pričakovanj. Vendar lahko mirne vesti povemo, da smo ukrepali. Še vedno pa lahko o neustreznem ravnanju obvestimo tudi različne neprofitne organizacije za zaščito živali, ki so ponavadi zelo uspešne v iskanju rešitev za nič krivega psa, ki tiho prenaša vso krivico , ki se mu dogaja.
Katjuša Rajovec (Zavod Muri)
