Hrtji del te zgodbe se je začel nekje na Irskem. Mala črna hrtica se je skotila decembra 2012 v leglu sedmih in tekmovalno so jo poimenovali Calzaghe Clare.
Prvih nekaj mesecev je preživela skupaj s svojo mamico v nekem pesjaku.
Kmalu so jo skupaj z bratci in sestricami začeli trenirati za namene pasjih dirk. Jeseni 2014 je začela zmagovati na svojih prvih tekmah, vendar je po dobrem letu tekmovanja začela izgubljati stopničke. Svojo tekaško kariero je tako zaključila januarja 2016 in s skupno 22 tekmami za svojega prejšnjega lastnika pritekla dobrih 300 €. Aprila 2016 se je ta mlada hrtja dama znašla v zavetišču v mestu Wicklow. Lastnik je ni želel nazaj, saj zanj ni bila več uporabna.
Iz tega zavetišča le malokateri pes pride ven živ, saj jih navadno usmrtijo že po enem tednu. Na srečo so zanjo izvedeli člani organizacije GHIN (Great Hounds in Need), ki so jo rešili pred ‘injekcijo smrti’. Ta organizacija rešuje greyhounde in lurcherje iz ulic ter zavetišč ter jim išče domove izven njihove države (na primer na Češkem, v Nemčiji, Avstriji in tudi Sloveniji). Ko je prišla pod njihovo okrilje so jo poimenovali Arabella in ji začeli iskati nov dom.
Moj del te zgodbe pa se je začel že veliko prej. Hrti so mi prvič postali všeč v času prakse na veterinarski kliniki, saj so bili najbolj pridni pacienti. Ko sem med brskanjem o njih po spletu naletela na društvo Hrtji svet Slovenije je padla odločitev, da bom nekoč, nekako preko njih posvojila črnega greyhounda. Ta želja je počasi in po tihem postajala vse večja, še posebno, kadar sem na cesti srečala kakega lastnika s hrtom, sem jih na veliko občudovala od daleč. Ko sva z Juretom odhajala na svoje, sva se začela postopoma pogovarjati o tem, da bi imela kuža. Sama sem seveda takoj predlagala hrta, njegova prva reakcija pa je bila: ”Pa saj ne moreva imeti tako velikega psa v malem stanovanju.” Po tem stavku je sledilo moje predavanje o hrtih ter njihovih značilnostih in odločitev je padla.
Maja 2016 sva se odpravila na ‘Družinski dan s hišnimi ljubljenci’ pred Gimnazijo in veterinarsko šolo BIC, da se na ‘štiri oči’ srečava s Hrtjim svetom, ki so se tam predstavljali. Na stojnici sva se srečala z nasmejano Urško, Jureta pa je najbolj navdušila nežna galgica Rubia. Nikakor ni mogel preboleti (in mislim, da še danes ne more), kako so hrti umirjeni in predvsem mehki. Po tistem srečanju je bila dokončna odločitev zapečatena. Na njihovi spletni strani sem začela oprezati za hrtki in od vsakega zgodba me je prevzela. Po prebiranju sem naletela še na dodatni problem; galgo ali grey? ”Janja, drži se načrta” sem si mislila in v tistem trenutku mi je padla v oči greyhoundica Arabella. Hitro sem jo pokazala Juretu in tudi on se je navdušil nad njo. Že je sledilo izpolnjevanje predposvojitvenega vprašalnika in kasneje dogovarjanje za predposvojitveni obisk. Na obisk je prišla Saša s svojo greyhoundico Nayo in odgovarjala na najin dolgi list vprašanj.
Kmalu po tistem je bila Arabella rezervirana, temu pa so sledili meseci čakanja, za katere sva mislila, da nikoli ne bodo minili. Za krajšanje čakalne dobe na ”pošiljko iz Irske” sva se v vmesnem času že začela spoznavati s člani Hrtjega sveta na ‘Sejmu za ljubitelje živali’ v Domžalah in si mislila: ”Še malo pa bova lahko še midva s svojo uživala v tako zakon hrtji družbi”. Končno je napočil ”dan A”, ko je Arabella štartala iz Irske in po Facebooku sem spremljala slike odhoda in postankov. Ko sem ugledala slike ekipe z njo na Češkem sem si mislila: ”Zdaj pa res še čisto malo” in sledila je neprespana noč. Zjutraj sva seveda dovolj zgodaj krenila na pot proti poligonu KD Pluto v Žalcu. Po predavanju Nataše se je točen kot ura pripeljal rdeči avto z najino hrtico. Ko sem hodila proti avtu so me preplavili vse sorte občutki. Ko pa sem jo zagledala skočiti iz avta, so me preplavile še solze sreče. Tudi Jure je postal ves ”žoften”. Kar naenkrat se je na prej praznem povodcu znašla prelepa hrtica. ”Saj ne morem verjeti ta je zdaj moja, čisto moja … Hmm, še vedno pojma nimam, kako bi ti dala ime”. Nima veze, hrtica iz slik se je zdaj znašla ob meni in krenili smo na prvi mini sprehod po poligonu. Ne morem verjeti, kako je še lepša v živo se si mislila in ji prigovarjala: ”Mirno lepotica, come here, stay” … Hmm angleščina ne deluje, prav bomo pa po slovensko.
Sledila je pot domov, katero je najina nova članica prespala. Na kratko smo se ustavili v Završnici, da smo zapečatili prvi skupni sprehod in obvezno fotkanje. Prišli smo domov in že krenili po stopnicah, katere smo premagali brez težav. Na veliko je bilo potem potrebno vse prevohati in kmalu je ugotovila pomen mehkega kavča. Še hitreje pa je dojela besedo ‘ne’. Po prvi kopeli in večerji se je takoj ‘razkomotila’ na kavču in potonila v spanec z mano vred. Prva noč ni bila ravno mirna, saj sem dobila kar nekaj sunkov njenih tac v trebuh, ampak sem preživela. Kljub premlevanju za ime jo je Jure kmalu začel klicati – Ary (skrajšano iz Arabella) in tako je tudi ostalo. Zgodaj je Ary pokazala, kaj si misli o svoji posteljici, saj se je že drugi dan polulala nanjo in tako podaljšala svoje bivanje na kavču. Hitro sva ji morala pokazati, kje se lahko lula in že smo stopili v rutino dnevnih sprehodov. Zunaj je bilo zanjo vse novo, polno vonjav in zvokov, še posebno malih ‘lajajočih psičkov’, za katere ni vedela, kaj naj si o njih misli.
Najprej se jih je bala in hotela zbežati, čez čas pa jih je začela ignorirati, saj je ugotovila, da so vsi na povodcih in da ji nihče nič ne more. Premagovati smo začeli tudi druge novosti, tudi na primer to, da se muce na sprehodu pusti pri miru. Ary je pa kmalu tudi nama začela dajati lekcije, kot je na primer: ”Ary ne puščaj same v družbi ekstra čokoladnih kosmičev”. Tej lekciji je seveda sledil obisk pri veterinarju, saj nisva želela tvegati zastrupitve s čokolado.
Druga pomembnejša lekcija pa je bila: ”Ne spreminjaj rutine”. Pa smo prebrodili tudi ločitveno tesnobo. Najbolj pa sem bila vesela, da smo brez večjih težav preživeli oz. natančneje kar prespali naše prvo skupno novo leto. S časom je Ary postajala samozavestnejša in videlo se je, da svojo preteklost res pušča za sabo. Najbolj se je to poznalo na sprehodih, ko ni več prehitevala v ovinku ali pa, ko ni več poskočila ob ropotanju tovornjakov. Spomladi sva jo vpisala v pasjo šolo, kjer smo se naučili veliko novega, dobili pa smo tudi vstop do poligona, kjer sva z Juretom prvič ugledala njeno pravo brzino. Res je nekaj posebnega, ko hrt teče, ampak si mislim: ”Kako ni fer, da nekateri to izkoriščajo. Naše Ary ne bodo več! Ona zdaj teče samo še iz užitka”. No, ta užitek je nekega dne pokazal tudi svojo ceno, ko je pri norenju prišlo do poškodbe. Na njeno srečo je prišlo samo do zloma prsta, ampak tudi to smo preživeli – Ary malo težje, ker je bila z opornico v ‘pit stopu’, saj je težko biti pri miru, če drugi okoli tebe tečejo. Še težje pa je to obdobje preživela moja mami, ki je za tisti čas ostala brez partnerke za v hribe. Ko ravno omenjam svojo mami jo moram malo ”zašpecati”. Njej na začetku hrti sploh niso bili vizualno všeč, saj so ji presuhi in premalo kosmati. Ary je seveda to mnenje obrnila na glavo, saj se ji je prikupila s svojim karakterjem. Zdaj mineva 4 leta, odkar je z nama ta najina ‘bučika’ in ne zamenjava jo za nič na svetu. Pokazala nama je svet hrtov in začeli so se vrstiti začasniki v najinem domu. Toplo je sprejela tudi vse štiri nove mačje člane. Na vsake toliko si rečeva, da imava res srečo z njo in da si ne predstavljava življenja več brez nje. Ko jo gledam zdaj med pisanjem kako leži in godrnja na svoji posteljici si mislim: ”Hvala Ary za vse in rada te imam.”
Ary z Janjo in Juretom
