Kar nekaj pasem psov izvira iz Španije, med njimi so mnoge priljubljene tudi pri nas. Vam kdo izmed naštetih dela družbo?
Pasme psov, ki izvirajo iz Španije, so:
Španski alano (Alano Español):
Prvo uradno omembo pasme najdemo v španski knjigi iz 14. stoletja Libro de la Montería de Alfonso XI, kjer so opisani kot lovski psi lepe barve, imenovani Alani.Psi te vrste so potovali s španskimi osvajalci kot borbeni psi in bili uporabljeni za podrejanje Indijancev in ujetje sužnjev.
Baskovski ovčar:
Kot pove že ime, pasma izvira iz Baskije, in je zelo stara. Uporabljali so jo, da je človeku pomagala skrbeti za ovce in govedo. Kljub temu jo je Španska kinološka zveza uradno priznala šele leta 1996.
Španski pointer:
V Španiji vzrejajo bistveno manjše in lažje pointerje kot v Angliji, zato so tudi okretnejši in hitrejši. Uporabljali so jih predvsem kot pse pomočnike v lovu na zajce in ptiče.
Pachon Navarro:
Pasma ima menda prav neverjetno sposobnost zaznavanja vonjev, zato je bil v 18. in 19. stoletju nadvse priljubljena lovska pasma. Po španski državljanski vojni je njegova priljubljenost močno upadla, še danes pa je izjemno redka pasma.
Ratonero Bodiguero:
Prvotno so ga vzredili za preganjanje podgan v Andaluziji. Danes ga cenijo zaradi njegovih atletskih sposobnosti in živahnega karakterja.
Španski gonič:
Njegova domovina je severni del Iberskega polotoka. Pasma je stara, saj je obstajala že v srednjem veku. Njegovi predniki verjetno keltski lovski psi iz 1. stoletja pred našim štetjem. Uporabljali so ga za lovskega psa na vse vrste divjadi. Prilagojen je za delo na zelo zahtevnem terenu.
Katalonski ovčar:
Katalonski ovčar naj bi nastal že v času rimskega imperija, izvira pa iz območja Katalonije. Domnevno gre za potomce starodavnega pirenejskega ovčarja, italijanskega bergamskega ovčarja in lokalnih katalonskih psov. Več stoletij je služil kot ovčar in čuvaj ovac. V času po drugi svetovni vojni je število psov te pasme močno upadlo, zaradi česar še danes veljajo za dokaj redko pasmo.
Španski hrt (Galgo Espanol):
Pasma je stara, saj sega v čas Rimskega imperija. Njegov izvor ni popolnoma določen, po eni izmed teorij, naj bi bili njegovi predniki galski hrt, ibiški podenco in prednik salukija ter sloughija. Prilagojen je za lov po težkem terenu in kot spremljevalca.
Španski mastif:
Njegova domovina so hriboviti predeli severne in severozahodne Španije. Prvotno so ga uporabljali kot čuvaja čred pred zvermi, saj ima močno razvit nagon varovanja svojega teritorija. Dandanes je poznan kot družinski pes.
Ibiški pes:
Je zelo podoben faraonskemu psu z eno razliko, in sicer barvo dlake. Slike psov, ki so podobni ibiškemu psu, so bile najdene v egipčanskih izkopaninah in segajo nekje v leto 3000 pr. n. št. Verjetno so psa na Ibizo in ostale otoke ob Španiji prepeljali trgovci. Nekoč so ti psi lovili hrano otočanom in tudi zase, saj jih ljudje niso hranili. Danes se pasma uporablja za lov, prinašanje in športe, kot je tek za vabo. Ločimo tri tipe ibiškega psa, in sicer kratkodlakega, dolgodlakega in resastega.
Kanarska doga:
Kanarske doge izvirajo s Kanarskih otokov. Prvotno so imeli pse predvsem za pasje borbe in prav zaradi borbenega temperamenta ta pasma nikakor ni primerna za neizkušene lastnike. V napačnih rokah je to lahko zelo nevaren pes, v pravih pa bo lahko odličen družinski pes.
Pirenejski mastif:
Izvira iz hribovite pokrajine v Španiji, kjer je bila pasma v 19. stoletju vzrejena za čuvanje ovac pred volkovi in medvedi. Gre za velike, masivne pse, ki so danes priljubljeni po vsem svetu.
Španski vodni pes:
Njegova domovina je Andaluzija. Predniki današnje pasme so bili poznani že v 10. stoletju. Vzrejen je bil za lovskega, delovnega in pastirskega psa. Uporabljali so jih v rudnikih, pri reševanju iz vode, kot pomočnika ribičem in pri čuvanju živine.
Pirenejski planinski pes:
Je vsaj 5000 let stara pasma. Izvira iz Pirenejev, kjer je služil predvsem kot čuvaj ovac. Drugod po svetu je postal poznan konec 19. stoletja. Njegovi predniki so tibetanski mastif, bernardinec in novofundlandec.
Kontinentalni pritlikavi španjel (Metuljček, Papillon):
Njegov izvor ni povsem jasen, a ga za ‘svojega’ psa razglašajo tako Španci kot Francozi in tudi Belgijci. Čeprav naj bi bila njegova ‘španska’ veja mlajša od preostalih dveh, ima več kot 500 le dolgo zgodovino.
Katja Željan