Dr. Kwane Stewart je veterinar, ki je svoje poslanstvo našel v tem, da pomaga živalim, katerih skrbniki so brezdomci.
Ogromno časa porabi za to, da se vozi po mestu in opazuje, ali bi morda kakšen pes ali muca brezdomcev potrebovala pomoč.
Njegovo poslanstvo se je pričelo, ko je nekega dne stopil iz veterine, da bi v miru spil svojo jutranjo kavo. Opazil je brezdomca, ki je sedel s hrbtom obrnjen stran od klinike, na pločniku. Pisalo se je leto 2011 in velika recesija je veliko ljudi porinila na rob, nekaj pa tudi čez, obsojeni so bili na življenje na ulici. Majhen psiček je sedel v rokah tega brezdomca.
Stewart, ki je sicer tudi veterinar v zavetišču je opazil, da ima pes več brezdlačnih mest, nekje celo do krvavega ogrizeno kožo. Vse to nakazuje na alergije. Ponudil je pomoč brezdomcu in mu prinesel zdravilo za njegovega psa. Brezdomec je brez težav sprejel to velikodušno dejanje. Čez dober teden dni je Stewart zopet srečal tega psa in takoj opazil izboljšanje, saj je ponekod dlaka že pričela rasti nazaj. Brezdomec je navdušeno povedal, da pes končno zopet lahko spi ponoči, ker se ne grize in liže vseh ran. V solzah je dodal, da tudi on lažje spi ponoči, saj mu je lažje, ker ve, da njegov pes ne trpi.
Stewart je bil presenečen. Dejal je, da ne more verjeti, kakšen občutek dobiš, ko nekaj daš nekomu je in njegovo vračilo je močnejše, kot karkoli drugega. In takrat se je zavedal, da želi to početi v svojem življenju.
Danes ima Stewart svojo veterino v mestu, še vedno pa najde čas za brezdomne ljudi in njihove živali. Pomagal je že preko 4000 pomoči potrebnim psom, velikokrat pa tudi mucam. Okoli 25% brezdomcev ima v lasti psa ali muco. Stewart se zato večkrat ponoči sprehaja naokoli in išče brezdomce z živalmi, ki bi morda potrebovali pomoč. S sabo ima zdravniško torbo s cepivi, antibiotiki in prvo pomočjo. Za vsa ta zdravila plačuje iz svojega žepa. Občasno pa se pojavijo tudi težave, ki zahtevajo obširnejšo oskrbo, zato je ustanovil kampanjo, kjer zbira sredstva za veterinarsko oskrbo. Kot pravi, nikoli ne želi nikomur odreči pomoči.
Zaveda se, da je veliko ljudi, ki dvomijo v to, da bi brezdomci sploh lahko imeli živali. On pravi, da brezdomci psov morda ne potrebujejo, si jih pa zaslužijo. Imajo jih radi in lepo skrbijo zanje. Eden izmed njih je Joe, moški srednjih let, ki obožuje svojega mešančka črno bele barve. Pravi, da je vse njegovo življenje. Ko je prvič pristal na ulici, je želel obupati nad svojim življenjem. Ta pes pa je sedaj njegov edini razlog, da živi! Prva stvar, ki jo zjutraj vidi, ko se zbudi, je njegov veseli repek, ki miga sem ter tja, ne glede na to, kje sta. Eden drugega sta vesela, da se imata. In to je vse, kar resnično šteje.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
