Aktualno

Reševalni psi: Največkrat se pse aktivira za iskanje pogrešanih

Uposabljanje, vaja SIP 1 (foto: Urša Drofenik)
Reševalni psi so danes nepogrešljivi. O tem nam je več povedal Jernej Gregorin, operativni vodja Skupine za iskanje pogrešanih oseb pri Enoti reševalnih psov Slovenije.

»Reševanje v Sloveniji se je začelo z delom lavinskih psov. Prvi tečaj za šolanje lavinskih psov je potekal spomladi 1952 v Tamarju. Tečaj je bil izveden na pobudo dveh gorskih reševalcev, ki sta prve izkušnje pridobila na vadbi v Innsbrucku. Decembra 1983 pa so bili v Tržiču organizirani 1. izpiti ruševinskih psov iz dela v ruševini. Od 32 prijavljenih je bilo uspešnih 17 vodnikov in psov, ki so bili razvrščeni v Mobilno Enoto Reševalnih Psov – MERP. Prvo reševanje iz ruševine v Sloveniji je potekalo leta 1984, ko je v rudniku Hrastnik na globini 450 m blato zasulo skupino rudarjev. Reševalna psička je po enournem spustu v 2-metrskemu sloju blata točno locirala zalitega rudarja. V tujini pa so člani MERP-a prvič reševali po potresu v Egiptu 1992. Usmerjeno šolanje psov za iskanje pogrešanih oseb pa se je začelo leta 1987. Prvi izpiti pa so bili izpeljani jeseni 1991. Sledile so iskalne akcije, letne preizkušnje, formiranje Skupine za Iskanje Pogrešanih (SIP) …,« nam sogovornik opiše začetke reševanja s psi, ki so kljub vsej sodobni tehnologiji danes nepogrešljivi.

FOTO: Urša Drofenik

Kot pove Gregorin, je pasji smrček najhitrejše orodje za lociranje in s tem reševanje živih oseb v ruševini, prav tako omogoča najhitrejše in najbolj varno pregledovanje terena v naravi. »V ustreznih pogojih lahko psi človeka zaznajo tudi na več 100 m, medtem ko smo ljudje še vedno omejeni na pregledovanje območje največ nekaj 10 m. Prav tako pasjemu smrčku gosto rastlinje ne predstavlja tako velike ovire kot našemu pogledu. Se pa v Sloveniji največkrat aktivira pse za iskanje pogrešanih (SIP). Letos smo sodelovali že na preveč kot 30 resničnih iskalnih akcijah, od katerih je bilo več kot 50 % uspešnih,« pove sogovornik.

Prigoda nekega Rudija

Za konec nam sogovornik zaupa še eno izmed prigod: »Pred leti so nas poklicali na iskalno akcijo v Beli krajini. Ko smo se pripeljali na mesto, kjer je bil pogrešani doma, so nam povedali, da se je starejši gospod, rahlo dementen, že zjutraj odpeljal od doma s kolesom, vrnil pa se še vedno ni in jih zelo skrbi, da bi si kaj naredil. Pri domačih smo se pozanimali, po katerih poteh se je po navadi gibal in kakšne so bile njegove navade.

Razdelili smo se v skupine, v katere smo vključili tudi domačine prostovoljce. Pregledali smo bližnjo okolico vasi, a ga nismo našli. Zato smo iskanje razširili še na poti proti sosednji vasi. Po dobri uri iskanja zazvoni telefon in vodja skupine, ki je pregledovala gozdiček pred sosednjo vasjo, je veselo sporočil, da so našli gospoda in da je vse v redu z njim. Gospoda so predali policistom, mi pa smo se peš, vsi veseli, vrnili na izhodišče.

Ko smo kolega vprašali, kako so ga našli, je povedal: »Z Rudijem sva preiskovala svoj del terena in kar naenkrat mi je izginil iz vidnega kota. Takrat sem tudi že slišal bevsk in glasove – šc, bejž … Pohitel sem proti glasovom in videl možaka, kako podi psa. Rudi pa je samo stal in ga začudeno gledal.« Glede na opis je takoj vedel, da je to moški, ki ga iščemo. Samo kolesa ni bilo nikjer v bližini. Dobre volje smo pospravljali opremo v kombi in spet med nami zagledali gospoda, ki smo ga nedolgo nazaj našli. Prišel nas je vprašat, ali smo mogoče našli tudi njegovo kolo.«

Špela Šimenc