Madžarski ptičar (vižla) ima dolgo zgodovino, saj naj bi se zametki pasme po nekaterih navedbah pojavili že v 8. stoletju.
Načrtna vzreja pasme se je začela leta 1920 z vodenjem rodovne knjige, pasma pa je prejela priznanje s strani FCI leta 1936. Vižla je danes tako lovski kot družinski pes, ki je čedalje bolj priljubljen tako v Ameriki kot tudi v evropskih državah. Kaj pa pravijo o tej pasmi slovenski skrbniki?
Aljaž Dečman, lastnik 5-letne madžarske vižle Bare Jakobske in vodnik reševalnega psa:
»Odločitev za sprejem kosmatinca v naš dom je bila dolgotrajna in zelo premišljena. Iskali smo pasmo, ki ima dober genetski potencial. Bara je naš prvi pes, zato so nam nekateri to pasmo odsvetovali, saj naj bi bila glede vzgoje nekoliko zahtevnejša. Zaradi lepotne vzreje naj bi se značaj pasme v nekaterih linijah spremenil in pogosto naj bi se pojavljala posesivnost in plašnost pri nekaterih psih. Z dobrim šolanjem in veliko časa, ki smo ga posvetili pasji vzgoji, imamo doma nežno pasjo lepotičko, ki je vsem zlezla pod kožo.
Že pred nakupom smo sledili nasvetom pasjih trenerjev in iskali delovno linijo. Sam rodovnik za nas ni imel statusnega pomena, temveč potrdilo, da bo imel naš pes boljše možnosti za življenje brez zdravstvenih težav. Dejstvo, da gre za lovskega psa, nas ni motilo, saj smo doma zelo aktivni in 10 kilometrov z Baro prehodimo, pretečemo ali odkolesarimo. Bara je tudi navdušena nad igro z žogo, kar pripomore k njeni dodatni aktivnosti.
Pri vzgoji smo imeli največ težav z močnim lovskim nagonom. Živimo namreč na robu Barja, kjer je divjad na sprehodu stalnica in kot začetniki smo naredili nekaj začetniških napak, zaradi katerih smo morali v odpoklic v bližini divjadi vložiti veliko truda. Zadnja leta sodelujeva kot reševalni par na iskalnih akcijah v okviru Kluba vodnikov reševalnih psov Kranj.«
Ana Hudobivnik, veterinarka in vodnica reševalne psičke madžarske vižle June:
*(Ana in Juna sta na naslovni fotografiji)
»Juna, madžarska vižla, je moj drugi izšolan reševalski pes in menim, da sva odličen tim. Lahko rečem, da sva si kar malo podobni. Za to pasmo sem se odločila zelo premišljeno. Kar eno leto sem hodila na reševalske treninge in jih opazovala pri delu. Zavedala sem se, da so to psi, ki potrebujejo veliko gibanja in imajo izrazit lovski nagon ter zato izkušenega lastnika z nekaj predhodnega znanja kinologije. Pri vzgoji moramo biti dosledni, vendar mili, zato pri vzgoji uporabljam zgolj pozitivno motivacijo. So zelo hitro učljivi in obožujejo igro, kar lahko izkoristimo, da jih naučimo odlične poslušnosti in trikcev. Juna je pridna in nadvse ljubeča tudi do otrok in naše domače mačke. Vižle so izvrstni delovni psi, primerni za različne športne aktivnosti (tek, pohodništvo, canicross). Njihova dobrovoljnost navduši vse, ki spoznajo to pasmo, največ pozornosti pa vedno namenijo prav lastniku. Ker smo zelo aktivna družina, ki ves prosti čas preživi zunaj v naravi, nam je njen eksplozivni športni temperament nadvse všeč. Medtem ko smo doma, pa neopazno leži v svoji postelji in s priprtim očesom budno spremlja, kdaj si družinski člani začno obuvati čevlje in na kup nositi pohodno opremo. Takrat pa je čas za akcijo!«
Tina Korošec, lastnica madžarske vižle Neli:
»Neli je izredno navihana psička, ki v naš dom prinaša ogromno veselja in zabave. Ravnokar je dopolnila tri leta, kar se že pozna na njenem značaju. Od zelo živahnega zmajčka (tako ji pravimo, ker velikokrat spušča takšne glasove, kot bi se želela pogovarjati) počasi prehaja v odraslo in bolj mirno psičko, kar pa še zdaleč ne pomeni, da nima presežka energije. Potrebuje veliko gibanja in aktivnosti, njena obsesija (po človeških standardih bi temu rekli odvisnost) sta tekanje po gozdu in igra z žogico ali palico. Še posebej jo je veselje opazovati, ko s preganjanjem po polju izraža svoj lovski nagon, vztrajnost in izjemne atletske sposobnosti. Teh dejavnosti se nikoli ne naveliča, tudi po več urah deluje, kot bi bila na poživilih. Ko pa se zvečeri, postane popolnoma drug pes. Povsem se umiri, njen pogled postane zaspan. Še posebno rada zaspi, ko berem knjigo, povsem stisnjena ob meni. Njena posebnost je njen čuten značaj, ki v trenutku zavzame pozornost vseh v prostoru in deluje zelo pomirjajoče. Je zelo nežna in hkrati se hitro prestraši – takrat se prikupno prikrade med noge in tako poišče varno zavetje … Obiskovali sva malo šolo in osnovno šolo, kjer se je naučila osnove vzgojenega psa. Če jo primerjam s prejšnjim štirinožcem, ki je bil labradorec, je težje učljiva in potrebuje precej več potrpežljivosti in vztrajnosti, da osvoji potrebno znanje. A zdaj, po nekaj opravljenih tečajih, je postala že prava ubogljiva dama.«
Katja Željan, objavljeno v reviji Moj pes, februar 2021
