Le koga ne očara ta prikupni, skladno grajeni pes pokončne drže, ki se giblje elegantno in samozavestno? To je yorkshirski terier.
Poleg opisanega pa ponosno razkazuje svojo dolgo in gosto svileno dlako, ki ravno pada do tal in je na sredini razdeljena s prečko.
Čeprav je yorkshirski terier ali yorkie, kot mu pravijo ljubkovalno, eden najmanjših psov na svetu, bi mu naredili veliko krivico, če bi njegovo majhnost podcenjevali. To je namreč energičen, temperamenten in včasih tudi trmast pes, za katerega nekateri pravijo, da ima naravnost levje srce.
Kdo je tu majhen?
Yorkiji so med najbolj priljubljenimi pasmami psov na svetu, kar ob povečevanju priljubljenosti majhnih družnih psov pravzaprav ne preseneča. Poleg prikupne pojave ljudi velikokrat očarajo s svojim navihanim, živahnim, igrivim, a hkrati ljubeznivim, nežnim in družabnim značajem. Za tipičnega predstavnika pasme se velikokrat zdi, da je željan pustolovščin in da ljudi s svojimi vragolijami brez težav zabava. So izjemno prilagodljivi in lahko živijo kjer koli, tudi v majhnem stanovanju. Zunaj bodo tekali in se z veseljem igrali, v hiši ali stanovanju pa bodo brez težav mirno počivali in sobivali s svojo družino. Ker se močno navežejo na družinske člane in z njimi radi preživljajo svoj čas, ni dobro, da jih za dlje časa puščamo same. Sicer pa vsi lastniki in ljubitelji te pasme povedo, da je yorkshirski terier sicer majhen pes, ki pa se svoje majhnosti sploh ne zaveda. Za yorkija namreč velja, da ima naravnost levje srce oziroma t. i. Napoleonov kompleks in da bo zato brez pomisleka lajal tudi na nekajkrat večjega psa. Ne nazadnje so yorkiji še vedno terierji, kar pomeni, da imamo opravka z energičnim in živahnim psom, ki je vedno v lovu za novimi dogodivščinami. Tipični predstavnik pasme je inteligenten in izjemno lahko učljiv pes, zato hitro osvoji vsak nov ukaz ali trikec ter pri tem nadvse uživa. Yorkija šolamo nežno in strpno, saj grobost hudo zamerijo, velika kazen zanje je že samo ignoriranje. Morebitno svojeglavost in trmo pri tem psu lahko odpravimo z dosledno in vztrajno vzgojo. Če preveč popustimo njegovim muham, se ta pes hitro počuti kot glava družine, takrat pa človeka ne upoštevajo in ne ubogajo več. Poznavalci dodajajo, da je yorki vseeno terier, ki rad uboga in dela. To je treba izkoristiti, mu postaviti meje, šolati in tako zgraditi čudovit doživljenjski odnos.
Nega in prehrana
Yorkshirski terier ima dolgo, svilnato dlako, ki ne izpada. Ker je dlaka nad očmi dolga, je običajno speta na vrhu glave v čopek. »Zanimivo je, da mu dlaka nenehno raste in je po teksturi zelo podobna našim lasem. Pes potrebuje redno krtačenje, da preprečimo vozlanje dlake. Lastniki razstavnih yorkijev morajo v nego vložiti precej truda,« priznava vzrediteljica te pasme, Tina Hribernik. Po njenih besedah je v tem primeru treba uporabljati kakovostno kozmetiko in poskrbeti tudi, da je dlaka speta in zaščitena, saj bo le tako dosegla primerno dolžino. Nega ljubljenčka je lahko tudi bistveno lažja: lastniki se pogosto odločijo, da svojega psa postrižejo in si tako prihranijo kar nekaj dela s česanjem in vzdrževanjem dlake. In ko smo že pri dlaki: naša sogovornica opozarja, da morajo vzreditelji poskrbeti, da mladičkom primerno postrižejo oziroma pobrijejo dlako na ušesih, ko imajo ti še ušesa navzdol. Le tako jih bodo lažje postavili pokonci. Yorkshirski terier mora namreč po standardu imeti ušesa pokonci. Sicer pa se priporoča tudi redna nega zob, ušes in krajšanje krempljev.
Naj kot zanimivost povemo, da yorkshirski terier (kot večina pritlikavih pasem) ne menja sam vseh zob. »Okoli 6–7 meseca starosti se opravi puljenje zobkov pri veterinarju pod anestezijo. V večini primerov ne izpadeta zgornja podočnika,« poudarja sogovornica. Glede prehrane pa pravi, da so predstavniki te pasme hitro občutljivi na hrano, ki jim ne odgovarja.
Dedne hibe in bolezni
Kot večina priljubljenih pasem ima tudi yorkshirski terier nekaj dednih boleznih. »Pomembno je, da si psa omislimo pri odgovornem vzreditelju. Najpogostejše dedne bolezni so: izpah pogačice, kolaps sapnika in bolezen jeter (portosistemski šant),« izpostavlja Tina Hribernik. Povprečna življenjska doba yorkijev je po njenih navedbah okrog 15 let in več. »Morda bi bilo dobro dodati, da so zaradi velikosti in drobnih kosti dovzetni na različne zlome oziroma poškodbe. Že samo nepreviden skok s sedežne garniture se lahko konča z zlomom tačke. Posebej previden je treba biti pri mladičkih; so namreč zelo majhni, živahni in radovedni, zato se lahko hitro znajdejo pod nogami. Vem za kar dva primera, ko so kužka pohodili do smrti. Prav tako moramo poskrbeti, da so balkoni primerno ograjeni. Zgodilo se je namreč že, da je mladiček kljub varnostni ograji padel iz zgornjega nadstropja,« še opozarja vzrediteljica.
Odnos do družine in okolice
Ob primerni socializaciji mladička je po besedah Tine Hribernik odnos yorkshirskega terierja do drugih ljudi in živali pozitiven. »Če mladička nismo navajali na tuje ljudi, je lahko nekoliko nezaupljiv in zadržan. Veliko je sicer tudi odvisno od značaja posameznega psa,« priznava.
Katja Željan