Aktualno

Reševalni psi – ko je človeško življenje odvisno od njihove izurjenosti

Foto: Tea Nagode, arhiv Justine Potepan

Justina Potepan, vodnica reševalnih psov, ljubiteljica, razstavljavka in vzrediteljica huskyjev, humanitarka, je svoje življenje zapisala pomoči ljudem in ljubezni do psov.

Nekajletna sekretarka in dolgoletna predsednica Društva prijateljev mladine Postojna, regijski vodja projekta Evropa v šoli, dolgoletna športnica in mednarodna sodnica kegljanja je letošnja prejemnica srebrnega priznanja Kinološke zveze in Kluba 5 (slovensko združenje ljubiteljev in vzrediteljev polarnih in pratipskih psov) za zasluge na kinološkem področju in še bi lahko naštevali. Naša sogovornica je predvsem oseba, ki ji je mar tako za ljudi kot za živali.

Edina huskica, usposobljena za »prosto reševanje«

Justina je trenutno vodnica reševalne psice Astre pasme husky, ki je licencirana in ima opravljene izpite za iskanje pogrešanih oseb v naravi in v ruševinah ter regionalno preizkušnjo, ki jo je opravila že pred več kot dvema letoma. »Druga huskica Astrea Ammely ima opravljen predizpit za iskanje pogrešanih v ruševinah in se  skupaj s tretjo, Beverrly,  pripravljata na mantrailing, iskanje pogrešanih oseb po sledi in vonju,« pojasnjuje sogovornica. »Z Astro, 6,5 let staro psico, se lahko odzivam na vse regijske reševalne akcije.« Imeti huskyja reševalca za iskanje pogrešanih v naravi in ruševinah, je po njenih besedah iluzija in norost. »Mislim, da sem trenutno edina v Sloveniji s huskico, usposobljeno za »prosto reševanje«. To pomeni, da huskica  išče, odpeta, prosto  in samostojno po gozdu, naravi, ruševinah. Popolnoma ji zaupam in vem, da se bo moja mala volkica vedno vrnila k meni na moj klic, kljub njihovemu plenskemu in lovskemu nagonu«.

foto: Tea Nagode, arhiv Justine Potepan

Trnova pot do reševalca

»Če hočeš biti dober vodnik, moraš najprej sam osvojiti veliko znanja in pravilno voditi psa. Pred leti sva s prvo psico Aryo Klaro Red Mist, mojo srčno zvezdico, orali ledino med kinološkimi zanesenjaki-reševalci, saj je v tej disciplini precej težko delati s huskyjem.« Justina je morala opraviti izpite iz prve medicinske pomoči ponesrečencu, prve veterinarske pomoči psu, izpite iz poznavanja nevarnosti v ruševinah, gorah in plazovih, orientacije na terenu, osnove vrvne tehnike, poznavanje radijskih sistemov komunikacije. Opraviti je bilo treba helikopterski transport, preventivo pred stresom in prvo medicinsko pomoč ponesrečencu pred komisijo, kot tudi praktično preverjanje usposobljenosti nudenja prve veterinarske pomoči svojemu delovnemu sopotniku. A to je bil šele uvod! Justinin prvi predavatelj kinološko-reševalnih vsebin  je bil gospod Lado Gerbec, žal že pokojni, legenda reševanja, zakladnica znanj in izkušenj, vzornik naše sogovornice. »Gospod Gobec je verjel vame in mi povedal, da bom uspela, ker imam jasne cilje in jekleno voljo, le da bo moja reševalna pot s huskico zelo težka in trnova. In res je bila.«

foto: Tea Nagode, arhiv Justine Potepan

Vse več parov vodnikov reševalnih psov

Parov vodnikov reševalnih psov je po Justininih besedah vse več. V Sloveniji imamo dve zvezi, ERPS in ZVRPS, ki delata vzporedno, morda včasih tudi z roko v roki. »Je pa tudi kar nekaj lokalnih kinoloških in reševalnih društev, ki niso članice omenjenih zvez, ampak neposredni člani mednarodne IRO organizacije, ki pa prav tako delajo zelo dobro, strokovno in kvalitetno in se lahko pohvalijo z veliko usposobljenimi vodniki in reševalnimi pari, ki se lahko kosajo na nacionalnem in mednarodnem nivoju.«

»Kinološka politika je podobna politiki v državnem zboru. Malo levo, malo desno, malo po sredini,« slikovito pove sogovornica.  »K sreči so z vodniki reševalnih psov začele sodelovati tudi policija in druge pristojne službe.«

Kdaj je čas za »upokojitev«?

»Vodnik psa mora biti toliko odgovoren do svojega partnerja, da zna pravočasno nehati oziroma umiriti vadbo,« poudarja Justina. Med psi reševalci je veliko zlatih prinašalcev, labradorcev, ker so zelo predani vodnikom, vedno več je belgijskih ovčarjev, ker so izjemno hitri, tu so še avstralski ovčarji, nekaj border colliejev, več vrst ptičarjev, veliko drugih pasem in različnih mešancev.

Ko te cilj žene naprej …

»Reševalne akcije so zelo zahtevne, stresne, vendar če nosiš ta dar v srcu, živiš za to in želiš pomagati z znanjem, ki si ga dolgo gradil, znaš prestopiti tudi te situacije,« pove sogovornica. »Na izjemno hudi preizkušnji sem se kot vodnica reševalnega psa »huskice« znašla v eni od simulaciji nočne reševalne akcije, v skupini z izkušenimi mednarodnimi vodniki iz Slovenije in s Hrvaške. Medtem ko sta kolega iz skupine preiskovala porušene objekte, sva z mojo huskico odšli v temo v sektor 50.000 kvadratnih metrov,  uro po polnoči, ko so gozdne živali cvilile in so se očke bleščale iz teme. Vedeli smo, da je to območje medvedov, volkov in šakalov. V želodcu me je stiskalo in tiščalo, a le za nekaj časa, kajti cilj te žene naprej, pozabiš na vse in moja Astra je odlično opravila  akcijo z uspešno najdbo in to je bil še en moj velik ponos in dokaz, koliko sva sposobni kot tim, dokaz, kakšna vez in zaupanje je med nama. In verjamem, da je pred mano še lepa pot srčnega in humanega dela z mojim »sibirskim tropom.«

foto: Tea Nagode, arhiv Justine Potepan