“Veterinarska stroka raztrgala predloge zakona o zaščiti živali Kmetje in veterinarski inšpektorji prežvečili novelo zakona o večji zaščiti živali Veterinarji razcefrali zakon o zaščiti živali,” to je moč v zadnjem času zaslediti med novicami medijev.
Vsi tisti ključni akterji, ki bi morali v prvi vrsti stati, ZA spremembe o večji zaščiti živali, so zopet zatajili!
Nič ni narobe, če se ne strinjajo s predlogi novele zakona. Zaskrbljujoča je njihova utemeljitev dejstev in podajanje t.i. REŠITEV, ki niso niti na eni točki usmerjena v dobrobit psov in muc. Vse je usmerjeno v prepričanje, naj zakon kot tak, ostane kot je, saj da je učinkovit?!
Dve kategoriji psov?
Tudi mi na predloge za večjo zaščito živali gledamo precej kritično, ampak imamo tudi ustrezne predloge, ki temeljijo na izkušnjah iz terena.
Glede prepovedi privezovanja psov, nam je za razliko od večine ostalih jasno, da je utopično pričakovati, da bodo vsi psi bivali v stanovanju. Večinoma kmetje in ostali, ki posedujejo pse z namenom varovanja objektov, že nekako sami delijo pse na tiste “njihove” – delovne in tiste “naše” – za sobivanje.
V praksi se torej psi že sedaj delijo na dve kategoriji, pa naj se še na papirju, pri tem pa naj se v prvi vrsti upošteva dejstvo, da je potrebno zagotoviti njihove osnovne potrebe (vključno z gibanjem), pri obeh kategorijah! Poleg tega naj se za tiste delovne pse pred lastništvom opravi izpit in določi plačilo davka. S tem bi lahko omejili število psov na kmetijah, po naših izkušnjah imajo ravno tisti, ki so najmanj primerni za lastništvo psa, najraje kar dva in več psov. Zato, ker pač lahko, zato ker jih razen cepljenja proti steklini in en obrok nizkokakovostne hrane dnevno, ne stane nič.
Na veterinarski zbornici pa so med drugim podali mnenje o diskriminaciji psov, češ da se sicer strinjajo s prepovedjo privezovanja, hkrati pa opozarjajo na trpinčenje psov večjih pasem, ki bivajo v stanovanju. S tem so pokazali, da v resnici nimajo pravega vpogleda v to, na kakšen način sploh lahko zadovoljimo pasjim potrebam/nagonom. Po domače povedano mešajo jabolka in hruške.
Dobro počutje živali
Prepoved verig iz prve roke iz izkušenj na terenu ne preprečuje nepotrebnega zapostavljanja in trpljenja. Bolj bi bilo smiselno sprejeti zakon, ki natančneje opredeljuje dolžnosti skrbništva nad psom. Čeprav, kot sami navajajo že obstoječ pravilnik v 4. členu navaja, da so naloge skrbnika hišne živali:
(1) Skrbnik hišnih živali mora storiti vse potrebno, da zagotovi “`dobro počutje“` živali, ki so v njegovi oskrbi, in preprečevati vzroke, ki lahko povzročijo bolečine, poškodbe, bolezni ali motnje v obnašanju živali.
(2) Skrbnik hišnih živali mora zagotoviti ustrezno namestitev in skrb za živali z upoštevanjem etoloških normativov glede na vrsto živali in še posebej zagotoviti:
1. KAKOVOSTNO in količinsko ustrezno hrano in vodo;
2. ustrezno GIBANJE živali glede na vrsto;
3. ukrepe, ki preprečijo pobeg živali;
4. ustrezne bivalne pogoje in oskrbo v skladu s tem pravilnikom in predpisom, ki ureja bivalne razmere in oskrbo živali prosto živečih vrst živali.
Potrebno bi bilo namreč zgolj definirati KOLIKO gibanja in KAKŠNO gibanje potrebuje pes, glede na velikost, starost itd.
Prepoved verig torej NE rešuje problematike, temveč jo le preusmerja v drugo obliko (pesjak, klet, garaža, stanovanje, ograjeno dvorišče). Ob tem pa bi bili psi še vedno v pomanjkanju zagotavljanja optimalnih pogojev. Pes mora imeti zadovoljene glavne nagone, iz katerih posledično izvirajo njegova vedenja.
Za reševanje problematike pa obstaja edina prava rešitev ista, kot velja za ostala področja, to je PREVENTIVA. Treba je namreč preprečiti, da neprimerni ljudje sploh kupijo/posvojijo psa.
Veterinarski inšpektorji so ob predlogu POOBLAŠČENCEV, ki bi lahko bili prostovoljci iz organizacij za zaščito živali prepoznali razvrednotenje in ogrožanje njihovega poslanstva. Žal nam je, da niso podali natančnih predlogov, kako bi lahko s pomočjo pooblaščencev, razbremenili njihovo obremenitev in delali z roko v roki. To bi bila dobra pot k ustnovitvi t.i. “policije” za nadzor zapostavljanja psov in muc. Namesto tega so mnenja, da je dvoumno zapisan Zakon o zaščiti hišnih živali in ohlapen Pravilnik o zaščiti hišnih živali, sprejemljiv.
Medtem, ko vsi, ki smo kadarkoli podali prijavo na inšpektorat, vidimo povsem neučinkovit sistem. Saj se stanje po obravnavi inšpektorja izboljša za minimalno ali celo ostane isto.
Trn v peti tudi čipiranje mačk
Čipiranje mačk je velik trn v peti vsem, kadarkoli se sploh omeni ta predlog. Ob uvedbi obveznega čipiranja psov se je prostor v zavetiščih sprostil za več kot polovico namestitvenih mest. Res ne vidimo razloga, zakaj ne bi enak sistem vpeljali pri mačkah. Poleg tega bi lahko obvezno čipiranje mačk pomenilo razbremenitev občinskega računa. Sedaj je namreč povsem priročno, da je najdena muca lastniška, dokler jo je potrebno zgolj hraniti, ko pa postane breja, poškodovana ali bolna, pa kar naenkrat postane “nikogaršnja” in je zanjo odgovorna občina.
Potrebno se je zavedati, da bomo glede na pritiske političnih strank, organizacij in nenazadnje posameznikov, kot družba morali slej kot prej stopiti korak bližje k spoštljivemu ravnanju z živalmi.
Večkrat bi se morali vprašati, kakšne so njihove potrebe, ne zgolj gledati na naše.
Nenazadnje je odraz stanja živali odraz skrbnikovega srca. Nikomur ni v interesu gledati žalostnih prizorov trpečih psov na verigah, brez izpustov in bolnih in sestradanih muc. Vsak, ki premore vsaj malo empatije, se s takim početjem ne strinja. Čas je, da to povemo tudi na glas!
