V medijih in na spletu se večinoma govori o lepih plateh sobivanja s psom. S tem seveda ni nič narobe, toda imeti psa pomeni še kaj drugega.
Vsak posameznik mora pred nakupom ali posvojitvijo psa opraviti domačo nalogo in se iskreno vprašati, ali ima pogoje za psa.
V Ameriških zavetiščih letno usmrtvijo približno 2,7 miljonov psov in mačk. Na žalost smo tudi v Sloveniji priča polnim zavetiščem, zapuščenim psom, vsako leto se po slovenskih oglasih oddaja veliko psov.
Psi se oddajajo zaradi številnih razlogov. Mnogokrat pa zato, ker se ljudje enostavno naveličajo prilagoditev, ki jih prinese življenje s psom ali ker niso kos psu, ki so ga pripeljali k hiši. Velikokrat se zgodi, da kratko potegnejo psi, saj ljudem zrastejo čez glavo.
Ravno zato moramo biti iskrene do sebe in našega potencialnega psa, če smo zares pripravljeni na odgovornost za naslednjih (če je vse po sreči) najmanj deset let? V praksi se namreč velikokrat izkaže, da si družina zaželi psa, bodisi zaradi otrok, bodisi zaradi tega, ker je danes pač priljubljeno imeti psa in ker ga ima že skoraj vsak. Ko pa človek ugotovi, da mladiček še ni vešč čistoče in neumorno skače ter grize vse, kar mu pride pod gobček, pa sledi hladen tuš in kmalu zatem streznitev, zavedanje, da imeti psa pomeni tudi trdo delo, žrtvovanje časa in denarja.
Marsikdo si tako že na začetku premisli in pride do ugotovitve, da mogoče pa to niti ni bila pametna ideja. Nekateri zato že na začetku obupajo in psa dajo proč. Drugi pa psa zaprejo v boks ali privežejo na verigo, ga občasno pobožajo in nahranijo po potrebi, pes pa tako postane le še eno nadležno opravilo, ki ga je pač potrebno opraviti zraven vsega ostalega. Pes postane prepuščen samemu sebi, mnogi razvijejo številne vedenjske težave ( prekomerno lajanje, zaganjanje v ograjo, uhajanje iz dvorišča, reaktivnost, …) Kaj hitro pride do trenja tudi med družinskimi člani in med sosedi.
Nemalokrat se dogaja, da tudi vzreditelji izpostavljajo zgolj pozitivne plati pasme, ki jo vzrejajo, pozabijo pa bodoče kupce seznati tudi s stvarmi, ki znajo biti za novopečenega pasjega skrbnika izziv ali težava. Zato vedno poudarjam, da se je potrebno najprej seznaniti s tistimi manj želenimi lastnostmi pasme, šele na to pa s pozitivnimi. Pripravljeni moramo biti na vse.
Imeti psa pomeni ogromen časovni vložek, pomeni hitrejše vstajanje pred šolo ali službo, saj pes potrebuje temeljit sprehod, preden gredo člani družine od doma, kjer sprosti odvečno energijo in s tem lažje počaka na vrnitev svojih ljudi. Pomeni sprehajanje psa večkrat na dan v vsakem vremenu. Imeti psa postane življenjski stil. Druženje s prijatelji mora marsikdaj počakati.
Obiskovanje tečaja enkrat ali dva krat tedensko ni dovolj. S psom je potrebno delati in utrjevati naučeno znanje iz pasje šole tudi doma. Mladi psi potrebujejo temeljito in zadostno mero socializacije, potrebno jih je navajati na nove okoliščine, ljudi, promet, na gnečo, živali, na praktično vse česar bo deležen kot odrasel pes, da kasneje ne bo težav.
Oskrba psa stane. Potrebno se je zavedati, da je začetna kupnina oziroma posvojnina psa še najmanjši strošek. Psa je potrebno kvalitetno hraniti, ga voziti na redne preglede k veterinarju, tudi oprema in morebitna škoda, ki jo povzroči pes ni poceni. Stane tudi, če se odločimo obiskovati kak tečaj, in s psom udeležiti kakšnih treningov, tekmovanj. Življenje je nepredvidljivo in kaj hitro pride do nepričakovanih stroškov ali nesreč.
Dopustovanje naenkrat več ni tako enostavno. Če se odločimo, da bomo psa pustili doma je zanj treba ustrezno poskrbeti, zagotoviti varstvo. Če pa se odločimo psa vzeti s seboj, pa bomo morali iskati nastanitve kjer dovoljujejo hišne živali in v večini primerov to tudi dodatno plačati. Marsikje psi še vedno niso dobrodošli tako, da bo potrebna prilagoditev tudi tukaj.
Imeti psa je potovanje. Je neprecenljiva in čudovita izkušnja, vendar zahteva tudi žrtvovanje.
Anja Kosi
