Medo je eden tistih psov, za katere bi lahko rekli, da ga je celo življenje spremljala nesreča. V svoji zgodnji mladosti je bil oddan skrbnikom, od katerih je bil kasneje odvzet.
Nato je nekaj časa živel v novem domu, kjer pa mu sčasoma niso več zagotavljali niti osnovnih pogojev za bivanje.
Čeprav se zdi, da opisujemo še en klasičen primer zapostavljenega psa na verigi, je Medo za razliko od večine zapostavljenih psov živel zaprt v stanovanju. V tem primeru lahko rečemo, da je bil v še bolj nezavidljivi situaciji, saj je bil leta in leta skrit vsem očem. No, pravzaprav je njegovo grozno stanje vsakodnevno gledalo dvoje parov oči, vendar žal brez srca. Po nekaj neuspelih poskusih pridobivanja informacij se je osebi, ki je sumila, da se Medotu ne godi dobro, končno pojavila priložnost, da ga spozna. Po smrti njegovega lastnika je namreč Medo po enajstih letih postal viden, tudi očem, ki so ga pred leti zaupale v takrat dobre roke. Spoznanje nad njegovim stanjem je šokiralo celo tiste, ki so videli marsikaterega zapostavljenega psa.
Medota so tisti dan, pred približno letom dni, pripeljali iz spalnice in v istem trenutku se je to koščeno telo zagnalo v posodo s hrano, ki je bila namenjena mačkam oz. drugemu psu. Leta zanemarjanja so pustila na njegovem telesu grozljive posledice. Prešteti je bilo mogoče vse kosti, njegov trup je bil brez dlake. Na telesu je bilo več neznanih tvorb. Zaradi suma na mikrosporijo in izredno slabega zdravstvenega stanja je bil pripeljan na veterino. Po osnovnih preiskavah pa so ga namestili v zavetišče.
Ko je minila karantena in bila ovržena diagnoza mikrosporije, smo ga kot prostovoljci v zavetišču spoznali tudi mi. Čeprav so bile tudi naše oči vajene gledati posledice zapostavljanja psov, smo bili v tem primeru šokirani tudi sami. Ko smo ga prvič odpeljali ven na travo, se je v naših glavah prepletalo nešteto vprašanj – zakaj, kako, kje, zopet zakaj? Odgovorov nanje nismo našli.
Čeprav groznih preteklosti, ki jih s sabo prinašajo odvzeti psi, ni mogoče izbrisati, smo se vedno trudili, da vso našo energijo usmerimo v izboljšanje njihove prihodnosti. Počakali smo, da je Medo opravil vse osnovne preiskave in ga namestili v začasno bivanje. Prevzeli smo ga z nekaj osnovnimi diagnozami, vendar brez prave prognoze. Zato smo ga napotili k različnim specialistom in s skupnimi močmi ugotovili, da ima težave z delovanjem ščitnice, alergije in nekaj pridruženih starostnih sprememb.
Začeli smo zdravljenje, ki je vključevalo redno jemanje protibolečinske, protivnetne in terapijo za delovanje ščitnice ter trikrat tedensko kopanje. Zaradi alergije in izjemno slabih higienskih pogojev je Medo leta trpel bolečine, srbenje, ki se je stopnjevalo do krvavečih ranic, ter lakoto in žejo. Nihče ni zares upal, da bo Medo kdaj upravičil svoje ime in postal – pravi kosmatinec Medo. Vendar je po več kot šestih mesecih kakovostne oskrbe in doslednega izvajanja higienskih ukrepov počasi postajal nazaj pravi Medo. Na sprehodu so mimoidoči, ki so ga občasno srečevali z našim sprehajalcem, z začudenjem spraševali, ali je morda to drug pes, mlajši. Nihče ni mogel verjeti napredku, Medo je postal viden, postal je prepoznaven preko družabnih omrežij in v lokalnem okolju. Čakali smo le, da ga vidijo tudi prave oči, s katerimi bi lahko živel, kot si zasluži. Vmes smo se tudi mi spraševali, ali bo sploh mogoče najti dom 11-letnemu seniorčku s kupčkom zdravstvenih težav. Vendar pri nas upanje za boljši jutri vedno obstaja. In je obstajalo. Medo je bil po nekaj mesecih od popolnega okrevanja posvojen v srčno družino, kjer ima na voljo veliko dvorišče in hišo. Predvsem pa je pomembno, da ima na voljo dobre ljudi, ki mu bodo stali ob strani, ne glede na vse.
Medo je po 11 letih po spletu okoliščin le prišel do rešitve in dobil priložnost spoznati tudi dobro plat pasjega življenja. Takšnega, kot bi ga moral poznati vsak pes. Žal je še vedno preveč psov, ki trpijo, skriti očem ali pa jih ljudje preprosto ne želijo videti. Vendar brez dejstva, da spregledamo in ukrepamo v primerih zapostavljanja psov, (p)ostajamo le del verige trpljenja.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
