Iz univerze v Helsinkih prihajajo zanimivi izsledki raziskave, ki se je ukvarjala s tem, kaj vpliva na strah, boječnost psa.
Raziskava (vključevala je 14.000 psov) je pokazala, da bolj ko psa vključujemo v različne aktivnosti in več raznovrstnih izkušenj, kot dobi, manj boječ je v novih situacijah in okoljih. Pomembno vlogo pa igra tudi genetika.
Pokazali so, da je s strahom močno povezana nezadostna socalizacija mladičkov, ki ne dobijo izkušenj različnih novih situacij, ki niso podvrženi glasnim zvokom, ki se jih ne sprehaja po različnih površinah (kot so spolzke površine, prozorne stopnice, kovinske rešetke itd.). Na drugi strani pa družba drugih psov močno zmanjša strah.
Strah pred ognjemeti in omenjenimi različnimi površinami je bil bolj izrazit pri psih skrbnikov, ki so prvič imeli psa. Prav tako pa so raziskovalci poudarili razliko pri doživljanju strahu med psi iz urbanega in psi iz ruralnega okolja. »Že naša prejšnja raziskava je pokazala vpliv okolja, v katerem pes živi. Tudi tedaj se je izkazalo, da so ‘mestni’ psi bolj boječi. Zanimivo je, da se pri ljudeh psihične težave bolj pogosto dogajajo tistim, ki živijo v mestih. Način, na kakršnega okolje, v katerem živimo, utrdi nas in našega psa, je vsekakor zanimiva tema za nadaljnje raziskave« pravi Hannes Lohi iz omenjene univerze.
Raziskava je pokazala tudi, da je boječnost pogostejša pri steriliziranih psicah in majhnih psih. Prav tako pa se je pokazala razlika pri različnih pasmah. Za najbolj boječe so se izkazali cairnski terierji, za najmanj boječe pa kitajski goli psi. Nekateri psi pa razvijejo samo določene strahove. Valižanski ovčar (corgi) se je v raziskavi izkazal kot izjemno boječ, ko gre za glasne zvoke, toda ne boji se denimo omejenih različnih površin. Teh pa se v večji meri bojijo čivave, laponski jelenarji, prtilikavi šnavcerji in labradorci, ki pa nimajo težav z glasnimi zvoki.
