Aktualno

Rustyjeva zgodba: Potepuški pes odpluje čez Atlantik na rajske Karibe

Walter Teršek je jadralec, ki prihaja iz Gorenjske ter skupaj s partnerko Mario in posvojenim uličnim psom Rustyjem pluje po svetu.

Opisal nam je, kako je spoznal Rustyja in kako se je ta privadil na življenje na jadrnici.

Bilo je na začetku marca na Zelenortskih otokih. V mestu Mindello je bilo vse polno vseh vrst potepuških psov. Mojo pozornost pa je pritegnil mali kuža, velik malo več kot za dlan, ki je ležal na žgočem soncu. Bil je skoraj popolnoma brez dlake, sama kost in koža, pokrit s številnimi ranami. Rep je imel čisto kratek in na koncu krvav, kot da bi mu ga kdo odrezal ali odgriznil, kar je bilo najbolj verjetno, saj je okrog njega mrgolelo sestradanih in popadljivih potepuških psov, ki so ga neprestano nadlegovali.

Videval sem ga vsak dan, saj se je zavlekel pod grmiček nedaleč stran od marine. Zasmilil se mi je in premišljeval sem, kako bi mu pomagal. Z Mario živiva na jadrnici, neprestano plujeva in kako bi sploh pes lahko živel v takšnem ‘domu’? Kako bo opravljal potrebe? Kako bo prenašal viharna morja? Kup vprašanj in pomislekov sem imel, ampak vsakič, ko sem šel mimo tega malega nesrečnega kuža, me je pri srcu stisnilo.

»Se bo že navadil življenja na jadrnici, rešiti ga moram, saj bo tukaj poginil! Kar koli mu lahko nudim, je boljše od tega životarjenja,« sem sklenil in ga nekega jutra odnesel na barko.

Ob čakanju na ugoden veter za prečkanje Atlantika sva imela z Mario dovolj časa, da malega kužka okrepiva in ga pozdraviva: dvakrat tedensko sva ga peljala k veterinarju na razne injekcije in ob dobri in redni prehrani se je njegovo stanje začelo izrazito izboljševati. Le moči za hojo, daljšo kot pet minut, še ni imel, tako da je precej časa preživel v naročju, kar je njegovo navezanost na naju še dodatno povečalo. Na barki se je obnašal, kot da je tu doma in se ves dan prestavljal z enega konca palube na drugega, noči pa je preživljal v kokpitu, poleg posode z vodo in hrano. Tako se je navadil, da je tam, kjer je hrana in voda, tudi njegovo mesto. Ker je bil mali najdenček videti kot zarjavel, sva mu dala ime Rusty.

24. marca smo dvignili sidro in se odpravili preko Atlantika. Tako se je Rusty poslovil od svojega rojstnega kraja in z nama zaplul preko širnega oceana. Rusty se je življenja na barki kaj hitro privadil. Na barki je vse nekako v gibanju: tako hoja kot tudi gugajoča se posoda z vodo in hrano. Kaj kmalu se je navadil tudi na svoje stranišče – na preprogici. Pravzaprav je imel v ta namen dve preprogici, da sem eno lahko pral in sušil, druga pa je medtem služila svojemu namenu. Ko jo je bilo treba oprati, sem jo zavezal na vrv in vrgel v morje, da se je pošteno očistila, nato pa sem jo obesil na ograjo in posušil, tako da je imel vedno čisto stranišče.

Po štirinajstih dneh neskončne modrine morja in neba smo vpluli v reko Mahury v Francoski Gvajani. Vsenaokrog je bila prava džungla. Privezali smo se ob pomol v manjšem pristanišču in prvič stopili na ameriška tla. Tu je Rusty prvič poskušal tekati kot vsak kuža, a se je nerodno spotikal samo ob svoje noge in padal po tleh. V Francoski Gvajani nismo ostali prav dolgo, saj smo državo morali zapustiti zaradi kovid razmer, in ker je bila Brazilija zaprta, smo spremenili načrtovano pot in se odpravili proti Karibom. Pluli smo sedem dni, Rusty je bil zdaj jadranja že popolnoma vajen; včasih se je celo podal na sprehod po palubi tik ob moji nogi in se tako skupaj z menoj razgledoval po oceanu.

Zdaj smo že štiri mesece v Grenadi in za nadaljnjo plovbo z Rustyjem bom potreboval zanj potni list. Do zdaj je potoval brez kakršnih koli dokumentov, a medtem je zrasel in ne morem ga več skriti v kakšen predal na jadrnici. Torej bo treba narediti potni list tudi za našega člana posadke Rustyja, ga cepiti z določenimi cepivi, saj večina držav to zahteva, podobno kot v teh časih za ljudi zahtevajo cepljenje proti kovidu.

Rusty postaja pač odrasel pes. Pred dnevi sva bila z Mario prvič priča prizoru, kako je dvignil nogo, ko je opravljal potrebo in kmalu za tem je očitno ugotovil, da lahko tako tudi označuje svoje ozemlje. Na srečo to počne samo na kopnem in ne na barki. Rusty preživlja dneve kot pes, ki živi v raju: vsako jutro se sam sprehodi po plaži, lovi rakovice, ki živijo v manjših peščenih votlinah na plaži. Našel si je tudi pasje prijatelje: preganjajo se po obali in se igrajo, vse dokler se zaradi vročine ne utrudijo. Medtem ko se drugi psi hladijo v senci, se Rusty ohlaja v morju in tako tudi poskrbi za svojo higieno. Zadnje čase se na obalo odpravi kar sam – preprosto skoči z barke in zaplava do obale na njegov priljubljeni sprehod. Postaja vedno bolj resen in tudi nadvse strpen: pred trgovino me brez vsakršnih težav počaka in tudi medtem ko sem v službi v ladjedelnici, leže v senco pod kakšno večjo barko in me počaka, da zaključim delo. Kot da bi razumel, da je tudi v raju treba delati, da zaslužiš za hrano, ki pač tudi v njegovo posodo ne pade z neba.

Razmišljam pa, da bi Rustyja vendarle pustil na Karibih. Tukaj je resnično raj. Le prijaznega človeka bi moral najti, ki bi skrbel zanj prav tako dobro kot midva in mu nudil topel dom ter hrano in pijačo. Pa si vendarle tega ne želim. Rustyja imam zelo rad in ne predstavljam si, da bi ga moral nekje pustiti.

Če samo pomislim na to, kako je pred dobrim mesecem plaval od barke daleč na obalo! Z Mario sva se zjutraj odpravila po nakupih, Rustyja pa sva za ta čas pustila na barki, da pazi na naš dom. Obala, kjer sva pustila gumenjak, je bila oddaljena slab kilometer od barke, in ko sva se vračala z nakupovanja proti gumenjaku, sva že od daleč slišala znano bevskanje. Takoj sem prepoznal glas Rustyja. Nisem mogel verjeti: le kako je prišel do obale, pa saj ni mogel plavati tako daleč!? Pa vendarle je: skočil je z barke in se podal na plavalni maraton, ki je bil za tako mladega psa vendarle velik napor. Zvesto naju je čakal pri gumenjaku. Ko naju je ob vrnitvi zagledal, se je tako razveselil, da ga nikakor nisva mogla umiriti.

»Pa vendar ni mislil, da bi ga za vedno samega pustila na barki?« sem se spraševal, ganjen do solz, ko sem videl, kako močno je navezan na naju. Še danes me ta dogodek navda z nežnostjo do mojega Rustyja, ki je s tem dejanjem pokazal, kako rad me ima in je zato, da je ob meni, pripravljen narediti tudi nemogoče. Naj ga zdaj kar pustim nekomu in odplujem brez njega? Pri Rustyju ne gre le za zvestobo, gre tudi za hvaležnost, pa tudi za srečo in ponos, da je lahko član posadke, ki z barko Orplid pluje po oceanih. Tako, kot je odplaval za nama, ko je ugotovil, da naju ni ob njem, bi morda odplaval za nama kar čez ocean …

Piše: Walter Teršek