Zgodba o zapuščenem seniorčku se je zgodila sredi Amerike. Kljub temu, da pri nas morda nismo pogosto priča tako krutim dejanjem, je dejstvo, da zapuščene starejše živali pri nas vseeno pogosto pristanejo v zavetišču.
Tja jih navadno oddajo skrbniki sami, najpogosteje pa svojci skrbnikov, ki so pokojni ali pa so zaradi nezmožnosti oskrbe tudi sami morali v dom starejših občanov.
Na petkov deževni večer je sprehajalec na pešpoti ob reki našel privezanega 13 letnega seniorčka z osivelim gobčkom, ki je na sebi nosil rjavo ovratnico s povodcem.
Najditelj je takoj na mestu poklical neprofitno organizacijo za pomoč živalim za pomoč živalim RSPCA, in počakal s psom vse do njihovega prihoda.
Takoj, ko so prostovoljci prispeli, so opazili nujno stanja psa in ga odpeljali na kliniko, kjer so opravili vrsto preiskav. Mikročip je bil sicer zaznan, a žal brez podatkov lastnika.
Veterinarske preiskave so žal pokazale staro poškodbo hrbtenice, zaradi česar pes ni mogel hoditi. To pomeni, da nikakor ni mogel priti sam do mesta, kjer je bil najden.
Po nekaj dodatnih preiskavah so na veterini sklenili, da je za psa najboljša evtanazija, saj glede na obsežnost poškodb in degenerativnih sprememb kvalitetno življenje ni bilo več mogoče.
Javne službe se zahvaljujejo najditelju, da ni pogledal stran, temveč ukrepal. Kljub temu, da pes ni imel možnosti za preživetje, je imel vsaj toplino in bližino ljudi v zadnjih urah svojega življenja.
Javne oblasti so se trudile najti storilca in pozvale vse očividce, ki bi videli koga, ki je nosil velikega črnega psa ali opazili kakšen sumljiv avtomobil, da oddajo anonimno prijavo.
Postati skrbnik psa pomeni skrbeti zanj vse življenje, skozi vsa obdobja. Tudi, ko ni več majhen, mlad in poskočen, nas potrebuje. Takrat, ko njegov gobček osivi, nas potrebuje bolj kot kdajkoli prej. Takrat nas uči strpnosti in potrpljenja, takrat se stkejo najmočnejše vezi med nami in njim.
Katjuša Rajovec, povzeto po objavi, ki je bila objavljena tukaj.
