Goli vrh na Jezerskem v letnih razmerah že kar dobro poznava (pred leti je bil najina prva osvojena gora), delno tudi že v zimskih, ampak nama z Artom lani zaradi prevelike odjuge in zato nevarnih razmer ni uspelo do vrha. Pa sem se odločila, da letos spet poskusiva … in je uspelo. Pa še prelep sončni zahod smo imeli na (zelo vetrovnem) vrhu.
Art je švicarski beli ovčar, ki bo februarja dopolnil 7 let. Zelo rad gre z mano v hribe, sploh v snegu, in skače do stropa že samo, če roko stegnem proti nahrbtniku.
Žal pa zaradi svoje travme, ki ga je doletela še kot mladiča, ne more biti prosto spuščen, in je ves čas na povodcu. boji se vsakega glasnejšega zvoka in nagonsko beži, tako da posledično tudi ne more povsod z mano, ker bi bilo lahko v primeru poka ali česa hrupnega prenevarno za oba … Poleg tega, da bi ‘gospod’ šel za vsem, kar se premika in leze.
Počasi pa moram tudi že prilagajati poti, dolžino in teren njegovim zmožnostim, ker ni več najmlajši.
Zimske razmere podaljšajo pot
Do uradnega izhodišča (Ravenska Kočna) v zimskem času z avtom ne moremo, ker so po poteh, tudi po cesti, speljane tekaške proge, zato avto lahko pustimo pri Planšarskem jezeru, ali pa na primernem prostoru ob cesti, ki pelje do zadnje kmetije pred najlepšo dolino. Pri kmetiji naletimo na zaporo ceste, ampak je prostora za obrniti avto res malo, tako da je priporočljivo parkirati pod klancem. To nam pot podaljša za nekje 25 minut (lahko tudi do 40, če parkiramo pri jezeru) v eno smer. Od zapore naprej sledimo dobro uhojeni potki, ki gre naravnost proti goram, potem pa ob robu gozda pazimo na table, ki pohodnike preusmerijo s poti, da ne hodimo po progah. Oči na peclje, se lahko hitro zgreši …
Na uradnem izhodišču so običajne planinske table, kasneje pa markacije na drevju in skalah. Gremo v smeri Golega vrha. Cela pot je tudi v kopnem zelo strma (in prepredena s koreninami), v snegu pa gre gaz na nekaterih delih kar direktno po pobočju gor, tako da previdno – sploh nekaj zadnjih 10 “višincev” pod vrhom, kjer niti drevja ni!
Ves čas se vzpenjamo skozi gozd …
Po kakšni uri in pol hoje (od običajnega izhodišča) pridemo na sedlo. To je Jenkova planina, kjer so poleti ovce. Naravnost vidimo Goli vrh, od katerega nas loči še 45 minut grizenja kolen skozi gozd, za nami se pot odcepi na Veliko Babo (zelo zahtevna! in za pse neprimerna). Na levo v dolino je Jezersko in naše Alpe, na desno Avstrija. S planine peljeta dve poti – slovenska in avstrijska. Mi smo šli po slovenski, ker avstrijske niti ne poznam. Malo nad planino sva z Artom lani obračala, letos pa težav ni bilo, in na vrhu nas je, poleg res obupnega vetra, pričakal še en najlepših sončnih zahodov. Tu moram poudariti, da je Goli vrh res izjemen razglednik. Ta dan je bilo tako jasno, da se je videl celo Krn. Po zahodu pa lučko na glavo in – gremo v dolino …
Strma in naporna pot, sploh v snegu
Pot je tehnično nezahtevna, je pa strma in naporna, sploh v zimskih razmerah. Obvezne so vsaj male derezice, mislim pa, da ne bi bilo nič narobe, če bi imela kar prave. Pri večji količini snega nebi niti pomislila na to, da bi šla tja gor v malih. Ko smo šli mi, je bila pot na nekaterih delih dokaj kopna, na enih poledenela, snega do planine prav veliko ni bilo več, prav tako tudi naprej od planine ne. Kakšnih 30 višincev pod vrhom je bilo snega nekje do kolen, vrh pa skoraj povsem spihan. Kdor ni navajen hribov v snegu, mu priporočam, da Goli vrh pusti za kopne dni.
Z uradnega izhodišča je markirano nekje 2h z 800 višinskimi metri, se pa seveda da tudi precej hitreje, odvisno od tempa in kondicije. Srečno!
NAMIGI ZA IZLETE:
Za še več izletov si lahko ideje poiščete tudi v FB skupini Potepanja s psom.
