Otroci so pogosto glavni vzvod, da družina v svoj dom sprejme psa. A naj starši ne pričakujejo, da bo skrb za psa samo v domeni otroka.
Čeprav se vse več staršev zaveda velike odgovornosti, ki jo prihod psa prinaša, je veliko tudi takšnih, ki pod pritiski obljub in žalostnih pogledov otroških oči sčasoma popustijo. Velikokrat tudi zato, ker otroci na vse pretege v obljubah nase prevzemajo skrb za psa.
Že samo pričakovanje ob prihodu psa daje otrokom upanje in motivacijo, da dobijo novega najboljšega prijatelja. Kmalu se jim sanje uresničijo in pes postane ves njihov svet. Ure in ure se lahko z njim igrajo in ga opazujejo, medtem ko nerodno stopica po trati. Smejijo se njegovim prigodam, z zanimanjem opazujejo črn smrček in migajoč rep.
Sčasoma pes postane njihov vsakdan in zanimanje zanj upada. Kar je povsem razumljivo, saj imajo otroci nenehno nove in nove želje, izzive in domišljijo, kaj vse jim še lahko ta svet ponuja. Pes v vsem tem ni več tako zanimiv, kot je bil morda prve tedne.
Otrok prične psa dojemati kot obveznost in zaradi tega začne protestirati, ko je treba poskrbeti zanj. Takrat se v družini pojavijo konflikti, nič hudega sluteč pes pa odrašča naprej.
Največja napaka staršev je, da od otroka pričakujejo, da bo skrbel za psa. Starši so odgovorni za skrb otroka, otrok ima svoje potrebe in želje in ni pravično pričakovati, da bo skrbel za psa. Za psa so – tako kot za otroka, odgovorni starši. Prav bi bilo, da starši poiščejo način, kako spodbuditi otroka k ukvarjanju z psom. Namesto prisilnega druženja in sprehodov bi starši morali naučiti otroka zanimivega ukvarjanja z psom, npr. kako psa naučiti določenih vedenj ali trikcev.
Ob tem se lahko zabavajo tako otroci, kot pes. Združimo prijetno s koristnim, pustimo otrokom otroštvo, odgovornosti pa jih lahko učimo tudi skozi naša dejanja.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
Preberite še: 4 pravila za prijateljski odnos med otrokom in psom.