Avstralski ovčar, o katerem je na kinološkem nebu najprej veljalo, da je avstralska pasma, šele potem so mu priznali, da je doma na jugozahodu Združenih držav Amerike, kjer so ga ustvarili in izoblikovali, dandanes sodi med svetovne uspešnice.
Priljubil se je mladim in starim, občudovanje vzbuja na pasjih razstavah, videti ga je na tekmovanjih v agilityju in podobnih novodobnih kinoloških športih, posebej ga cenijo reševalci, srečati ga je tudi med terapevtskimi psi.
Preskok iz anonimnosti do središča pozornosti je bil za aussija izjemno hiter, to pa seveda lahko terja posledice. Ovčar je samo še v svoji ameriški domovini, pa še tam bolj poredko. V Evropi pase ovce, konje ali govedo kvečjemu pri ljubiteljih, ki za zadovoljstvo svojih psov in sebi v zabavo nabavijo tudi ovce ali konje.
Ovčar je samo še v svoji ameriški domovini, pa še tam bolj poredko.
Ameriški vzreditelji, povečini doma iz Kalifornije in Arizone ob mehiški meji, so si z vsemi močmi prizadevali za priznanje svoje pasme. K sodelovanju so privabili mehiške kolege, ki so že leta 1974 izposlovali priznanje pasme pri Mehiški kinološki zvezi in ji zagotovili uradno pojavljanje na mehiških razstavah. Nam po psih bolj malo znana Mehika je bila že takrat kinološko razvita in bogata. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je gostila tudi svetovno razstavo, eno prvih zunaj tudi kinološko vase zaverovane Evrope.
K tekmovanjem so jih spustili šele leta 2007
V Združenih državah, v pravi in edini domovini avstralskega ovčarja, so v Arizoni ustanovili prvi pasemski klub že leta 1957. Ameriški uradni kinologi iz kinološke zveze (American Kennel Club, AKC) so jim na pol prisluhnili šele dve desetletji pozneje, pasmo pa so med ameriško kinološko elito priznali šele v devetdesetih letih (1. septembra 1991). Med ovčarske pse so jih uvrstili 1. januarja leta 1993, standard so registrirali leta 1996. Svetovna kinološka zveza je avstralskega ovčarja pripustila k lepotnim in delovnim tekmovanjem šele pred desetletjem, leta 2007.
akc.org
Tri veje zgodovine
Avstralski ovčarji imajo – površno gledano – vsaj tri veje zgodovine. Najprej tisto staro, baskovsko, v hribih med Španijo in Francijo. Potem tisto v Avstraliji, kamor so šli baskovski pastirji s trebuhom za kruhom, skupaj s svojimi psi, brez katerih ne bi mogli delati in prehranjevati svojih družin. Naposled tisto v Združenih državah Amerike, kamor so Baski prišli konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja, ko so Američani uvažali iz Avstralije velikanske črede ovac vrste merino, ki so dale več volne in je bilo z njimi ob kratkih nogah manj dela.
Avstralci so tedaj pri čredah za delo že uporabljali dve svoji delovni pasmi, ki jima zelo dolgo nihče ni iskal kinoloških priznanj. Kelpie in avstralski govedar sta se – tako ugibajo, vendar za to ni nobenega trdnega dokaza – udeležila ustvarjanja kasnejše ameriške pasme avstralski ovčar. Nemci in švicarski Nemci, ki so se držali skupaj in se tudi trudili z zemljo in čredami, so sodeč po barvi ameriškega avstralskega ovčarja dodali svoj delež s psi, ki so bili verjetno bernskemu planšarskemu psu podobni predniki in sorodniki. Zelo mogoče je tudi, da so se vsa pomembna križanja zgodila šele v Združenih državah Amerike in ne v Avstraliji.
Dandanes je avstralski ovčar evropska in svetovna uspešnica. Ni pes čisto za vsakogar, vendar za vsakega pravega ljubitelja in poznavalca, ki mu ni žal časa za svojega psa in ima zanj tudi toliko spoštovanja, da se z njim resno ukvarja.
Tone Hočevar
