Pasme

Islandec – izjemno redka pasma v Sloveniji

Tokrat vam predstavljamo pasmo islandec, ki je v Sloveniji resnično redka in nepoznana. Gre za izvirnega psa Islandije.

V to daljno državo na severu Evrope je islandec prišel že s prvimi vikinškimi priseljenci.

Priljubljenost pasme v zadnjih nekaj desetletjih po Evropi narašča in čeprav je še vedno maloštevilna, ni več nevarnosti, da bi izumrla. Islandca smo spoznavali s pomočjo vzrediteljice Kaje Remic, do nedavnega lastnice edinega islandca, registriranega pri Kinološki zvezi Slovenije. A ker je njena psička prav letos dobila mladičke, se je število predstavnikov te pasme pri nas povečalo na šest.

Islandec je tipičen nordijski špic s pokončnimi uhlji in zavihanim repom. Če ga, medtem ko stoji, gledamo od strani, je videti pravokoten, daljši kot višji, razmerje pa je odvisno od posameznega psa. Psi v višino merijo med 42 in 48, samice pa med 38 in 44 centimetri.

Pri tej pasmi obstajata dva tipa dlake, kratkodlaki in dolgodlaki. Vendar ima dlaka pri obeh vrstah dobro vodoodpornost, kar je tem psom prišlo prav v hitro spreminjajočem se islandskem vremenu. Dolgodlaki predstavnik zahteva malo več nege, saj je dlaka podobna tisti, ki jo najdete pri predstavnikih pomerancev, samojedov in chow chowov, medtem ko kratkodlaki islandec ne zahteva posebne nege. Po besedah Kaje Remic so islandci na splošno zelo zdravi in trpežni psi, ki niso podvrženi kakšnim hujšim bolezenskim stanjem, zato se povprečna življenjska doba pasme giblje okrog 15 let. Lahko pa se pojavijo težave s kolki in očmi. Zato mora lastnik islandca poskrbeti za obvezen pregled kolkov in oči med 18. in 24. mesecem starosti psa.

Idealen pes za ljubitelje konj

Kot pove že ime samo, islandec (oziroma islandski ovčar) izvira iz Islandije. Na Islandijo je prišel s prvimi vikinškimi priseljenci med leti 874 in 930, ki so se sem priseljevali iz današnje Skandinavije, in se privadil težkemu življenju na terenu in kmetijah. Pasma je v devetnajstem stoletju skoraj izumrla, vendar so jo v poznih dvajsetih ponovno začeli vzrejati in priljubljenost islandskih ovčarjev po Evropi danes narašča. In kako je islandec prišel v Slovenijo?

»Leta 2017 sem se odločila za nakup te pasme, ki je takrat še nisem dobro poznala. Bila mi je samo všeč, zato tudi nisem vedela, da sem dobila psičko, ki ima redko barvo dlake. Največ islandcev lahko zasledimo v nežnih oranžnih tonih, bež barvi ter v sivi in črni. Obstajajo pa tudi kombinacije različnih barv. Psičko po imenu Lenja sem kupila v Nemčiji. Po pregledu kolkov in oči se je izkazalo, da ima psička zelo lepo zunanjost in to je privedlo do tega, da sem se odločila za vzrejo te pasme,« pravi Kaja Remic. Dodaja, da islandce največkrat zasledimo v družbi islandskih konj in njihovih lastnikov, teh pa je v Sloveniji v primerjavi s tujimi državami malo. »Vendar priljubljenost te pasme povsod narašča, predvsem zaradi primerne velikosti psa in njegovega značaja. Islandci namreč veljajo za razigrane, ubogljive in družabne pse, ki so primerni za družinske ali delavne pse,« poudarja.

Na vprašanje, zakaj se je odločila prav za to pasmo psov, sogovornica odgovarja, da je lastnica islandskega konja, s katerim je tekmovala. »Na tekmah sem pogosto srečevala islandske pse, ki so bili v lasti jahačev. Sama sem si tudi želela imeti tako kombinacijo, a to ni bil edini razlog za nakup. Pritegnil me je videz psa. Zunanjost, rahlo podobna lisici z večjimi šapicami, košatim repom in izrazom na obrazu, ki vedno deluje rahlo nasmejano. Prav tako mi je bila všeč njihova živahnost in njihova ubogljivost, saj so kot sence jahačem, ko jahajo ali skrbijo za konja. Veljajo tudi za vzdržljive pse. Želela sem torej imeti psa, ki je dovolj majhen, da gre v avto in ne zasede celega prtljažnika, hkrati pa ne bo premajhen. In psa, ki bo lahko brez težav šel z mano v hribe ali na teren, skupaj s konjem,« priznava.

Kot meni Kaja Remic, je pasma primerna tako za začetnike kot tudi za izkušene lastnike psov. »Prednost pasme je v prilagodljivosti na okolje, v katerem živi, in na naravo lastnikov. Če ste bolj aktivne narave, bo tudi pes bolj aktiven, in obratno. Vseeno pa to ni pes, ki rad leži na kavču cel dan. Vsekakor potrebuje vsaj eno uro gibanja dnevno. Še raje ima možnost vključevanja v dnevne aktivnosti družine. Islandca bi priporočila aktivnim ljudem. Dobro je, da imate vrt ali vsaj možnost hitrega izhoda v naravo, saj ti psi obožujejo gibanje v naravi. Pasmo bi tudi priporočila vsem, ki imajo konje, saj psi niso vsiljivi, čredni nagon pa tudi ni tako izrazit. So zelo ubogljivi; če sedite na konju, ne boste imeli težav s psom, ki bi begal ali bil neposlušen. Pasmo pa odsvetujem ljudem, ki nimajo časa za aktivnosti v naravi, in vsem, ki se nimajo časa posvetiti psu, šolanju in njegovim potrebam,« še dodaja vzrediteljica.

Inteligentni, učljivi, družabni

Islandec je po njenih navedbah zelo inteligenten, zato se šolanje lahko začne že zelo zgodaj. »Sama sem svojo psičko izšolala že doma. S treningi sem začela takoj po prihodu iz Nemčije, kakšna dva meseca kasneje pa sva se vključili v pasjo šolo. Tam sva opravili dva sklopa izobraževanj za mladičke in kasneje za nekoliko starejše pse. V šoli sva bili vedno med boljšimi, saj se je Lenja zelo hitro naučila vseh povelj. Izpostavila bi le vajo odpoklic. To je prva stvar, ki se jo mora mladič naučiti. Islandci namreč radi lovijo ptice in kolesarje,« pojasnjuje.

Islandci so sicer primerni za vse vrste športov. Lastniki jih zelo pogosto vključujejo v agility, saj so ti psi hitri in zelo gibčni. So pa znani tudi po svojih ovčarskih sposobnostih; lahko so psi čuvaji, vendar niso nasilni. »Od lastnika je torej odvisno, ali želi psu popestriti dnevne aktivnosti s kakšnimi posebnimi treningi. Vsekakor pa to niso psi, ki bi to nujno potrebovali. Zadošča jim že ena ura dnevne aktivnosti,« zatrjuje Kaja Remic. Ker veljajo islandci za družabne in prijazne pse, želijo pozdraviti vsakogar, ki jim nameni malo pozornosti, dobro pa se razumejo tudi z drugimi živalmi. In ker so tudi zelo pozorni psi, nas bodo obvestili o vsakem obiskovalcu in mu nato namenili topel pozdrav.

Piše: Katja Željan / Foto: osebni arhiv Kaje Remic