Edina slovenska avtohtona pasma psa, ki je bila pred šestimi desetletji praktično na robu izumrtja, zadnjih nekaj let tudi ob pomoči vzrediteljev doživlja pravo renesanso.
In ne le to: naši kraški ovčarji se lahko pohvalijo z več naslovi evropskih in celo svetovnih prvakov, hkrati pa so v nasprotju z razširjenim stereotipom, da so pastirski psi svojeglavi, trmasti in neučljivi, dokazali, da še zdaleč ni tako.
Tega (pastirskega) psa boste spoznali po njegovi moči, srednji velikosti in skladno grajenem mišičastem telesu z bogato in bujno dlako železno sive barve, ki ima za najizrazitejši okras glavo. Ta je nekaj posebnega zaradi oči mandljaste oblike, z vseh strani lepo zaobljene lobanje in gobca, ki je nekoliko krajši od lobanje in se proti smrčku zmerno oži. Njegova višina je pri psicah med 54 in 60 centimetri, pri psih pa med 57 in 63 centimetri; v dolžino meri med 67 in 71 centimetri, običajno pa tehta od 35 do 42 kilogramov.
Hrbet je čvrst in raven, prsi srednje široke, globoke najmanj do komolcev, njegov trup pa je nekoliko daljši kot visok, s košatim, najmanj do skočnega sklepa dolgim repom. Železnosiva barva ima lahko dva dodatna odtenka v smeri srebrnosive ali zelo temnosive barve, pri nekaterih temnejših primerkih ima navadno tudi zanj značilne maroge po nogah.
Prav marogastemu tipu kraškega ovčarja daje vzrejna komisija posebno pozornost in pomen, saj je ta tip veliko redkejši od ostalih predstavnikov pasme, obenem pa gre za najbolj avtentično in primarno različico znotraj pasme.
Nega in prehrana
Navkljub gosti in dolgi dlaki nega ni zahtevna. Krovna dlaka je ravna in dokaj trda, zato se nanjo ne prijema umazanija. Če se pes valja po blatu, pa zemlja odpade, ko se posuši. Načeloma ga češemo enkrat tedensko ali pa celo na deset dni, razen ko menja dlako. Takrat je dlake povsod veliko in jo moramo izčesavati tudi večkrat dnevno. Tako kot je skromen pri negi, je kraški ovčar običajno skromen tudi pri prehrani: kraški ovčar ni požrešen pes in poje razmeroma malo.
Dedne hibe in bolezni
Pasma je dolgoživa, saj kraški ovčarji običajno živijo več kot dvanajst let. Branka Krajnc Sluga, predsednica državne vzrejne komisije za kraške ovčarje, med boleznimi in dednimi napakami izpostavlja kolčno in komolčno displazijo. Slikanje po pravilniku sicer ni obvezno, a bodoče vzreditelje in lastnike plemenjakov vseeno spodbujajo, da slikanje opravijo. Sledi ektopični urieter, ki se pojavlja v nekaterih linijah, in rak, ki pa se pojavlja pri vseh pasmah.
Odnos do družine in okolice
Kraški ovčarji so po značaju pastirski psi in ne ovčarji. Kot varuha ovac ga ponekod še vedno uporabljajo. Emil Pižmoht je s takšnim načinom varovanja ovac več kot zadovoljen.
»Da se pes nauči samostojnega čuvanja ovac, ga je treba uvajati postopoma, ob prisotnosti gospodarja več kot eno leto. Moj pristop se pri mladičkih začne že pri starosti osem tednov. V hlevu psičku naredim poseben boks, od koder spoznava čredo, postopoma ga v svoji prisotnosti spuščam v hlev, da se spozna in spoprijatelji z živalmi. Pri majhnem psu je še posebej treba paziti, da ga ne puščamo samega z drobnico, saj lahko v igri poškoduje živali ali obratno. Moji kraški ovčarji svoje naloge opravljajo odlično, saj nisem imel nikakršnih izgub drobnice, čeprav se nahajamo v območju divjih zveri. O kraškem ovčarju lahko rečem, da je zvest in ljubeč, hkrati pa neustrašen čuvaj. Jaz tej pasmi pravim kar slovensko kinološko zlato«.
Ker kraški ovčar ni samotar – že v preteklosti je imel številno družino v čredah ovac –se na svojo družino močno naveže, do nje pa je nežen in zaupljiv. Do tujcev se obnaša nezaupljivo, vendar ko enkrat spozna krog rednih obiskovalcev in prijateljev, se bo tudi do njih obnašali prijazno.
Kraški ovčar ima zelo rad otroke. »Kraški ovčar je družini povsem vdan, do otrok pa ljubeč in pokroviteljski. Otroke bo branil pred vsiljivci tudi za ceno lastnega življenja. Jaz imam doma dve leti staro deklico in lahko rečem, da sta moja kraška ovčarja najboljši varuški,« pravi Blaž Vehovar, predsednik Kluba za kraške ovčarje.
Avtor: Katja Željan
