Saarloosov volčjak je pri nas praktično nepoznana pasma, saj imamo trenutno v Sloveniji le deset predstavnikov te pasme, tudi v Evropi prepoznavnost ni velika.
Gre za resnično redko pasmo, ki jo ljudje največkrat zamenjujejo s češkoslovaškim volčjakom in celo haskijem. To ni presenetljivo, saj populacija po svetu ne šteje več kot nekaj tisoč predstavnikov. Zato smo se zelo razveselili, ko nam je saarloosovega volčjaka predstavila vzrediteljica Megi Delost iz Knežaka.
Na vprašanje, kaj je botrovalo odločitvi za to redko pasmo, Megi Delost odgovarja, da je iskala psa z določenimi karakteristikami za njen stil življenja. »Od nekdaj sem občudovala volkove. Zato so mi bile pasme, ki so jim vizualno podobne, kot sta nemški ovčar in haski, zelo všeč. Vendar pa sem za večino teh pasem vedela, da mi značajsko ne ustrezajo. Ob raziskovanju češkoslovaškega volčjaka sem naključno naletela tudi na pasmo saarloosov volčjak.
Foto: Osebni arhiv Megi Delost
Informacije o tej pasmi so bile še bolj zmedene kot za češkoslovaškega volčjaka, a sem nazadnje vseeno našla nekaj verodostojnih strani in zapisov vzrediteljev. Ob branju enega od opisov me je značaj te pasme tako pritegnil, da sem se najbrž že takrat odločila, da je to pes zame, « pravi sogovornica. Dodaja, da ji je pri tej pasmi všeč vse. »So aktivni, vendar ne hiperaktivni, včasih leni, samosvoji, izredno inteligenti, komunikativni, preračunljivi in sramežljivi pred tujci, vendar lastniku vdani in zvesti, povezani z naravo na nek poseben način. Gre za primitivnost volka in tovarištvo psa v enem. Če bi posplošila, mi je najbolj všeč njihov unikaten značaj, o katerem lahko bereš, vendar ga ne poznaš zares, dokler ga ne občutiš,« poudarja Megi Delost, ki vzreje sprva ni imela v načrtih. A ko je pred skoraj štirimi leti kupila samico, ki je zrasla v zelo tipično predstavnico pasme, je spoznala, da bo saarloosov volčjak zanjo pasma do konca življenja. »Doma sem imela zelo tipično in zdravo predstavnico pasme, nadvse stabilnega značaja, ki bi tudi rodovniško pripomogla k genski raznovrstnosti v populaciji. Glede na ljubezen in strast do pasme je bila vzreja naslednji smiselni korak,« priznava.
Pasma z atributi narave
Pasma izvira iz Nizozemske. Leendert Saarloos (1884–1969) je ljubil naravo in pse, vendar je menil, da so psi postali preveč počlovečeni, in je kot ljubitelj nemškega ovčarja želel naravne lastnosti nazaj vzrediti v pasmo, ki bi postala boljši delovni pes. Tako je leta 1932 križal samca nemškega ovčarja s samico evropskega tipa volka. Tako je dobil osnovno populacijo živali s četrtino volčje krvi. Med naslednjimi poskusnimi fazami s strogo selekcijo se je razvila nova pasma, evropski volčjak. Izbrane živali te nove pasme so se sprva dobro odrezale kot psi vodniki za slepe. Vendar se je zaradi povečanja volčje krvi delovna sposobnost, podedovana od prvotnega prednika nemškega ovčarja, postopoma izgubila in postalo je očitno, da pasma ni bila primerna za delovne ali vodniške pse. »Zapuščina Leenderta Saarloosa ni delovni pes, ampak pasma z atributi narave, ki je bila priznana leta 1975. Takrat je pasma dobila ime Saarlooswolfhond. Saarloosov volčjak torej ni bil vzrejen z nobenim določenim namenom. Ima lastnosti, ki mu omogočajo, da je zvest in zanesljiv spremljevalec ter hišni pes,« izpostavlja Megi Delost.
Ta močno grajen pes, ki po zunanjem videzu še najbolj spominja na volka in je lahko volčje-sive, gozdno-rjave, bele ali krem barve – samci v višino zrastejo od 65 do 75, samice pa 60 do 70 centimetrov – po mnenju vzrediteljice ni primeren za začetnike. »Zaradi atributov volčjega značaja je dobro imeti neko osnovno znanje volčjega vedenja ter občutek za vzgojo in odziv v pravih trenutkih. Seveda se značaji v pasmi lahko malo razlikujejo, vendar pri večini vzgoja poteka nekoliko drugače kot pri drugih psih. Saarloosov volčjak je namreč pasma, ki se ji prilagodimo mi, ne obratno. So razmeroma aktivni psi, zelo radi se gibajo, vendar kakšen dan tudi radi prespijo na kavču. Primerni so za posameznika ali družino z veliko časa, volje in potrpljenja. Nikakor pa niso primerni za urbano okolje,« je prepričana vzrediteljica. Priznava, da je zaradi vsega naštetega vzgoja lahko dolgotrajna, z vzponi in padci. »Mnogi se ne odzovejo na hrano ali na igračo, tako da je pomembno izoblikovati močno vez zaupanja in spoštovanja. Zavedati se je treba, da njihova plašnost ni pridobljena, ampak prirojena, zato jo je treba sprejeti in njej primerno prilagoditi socializacijo,« meni.
Plašen, a nikoli agresiven do ljudi
Saarloosov volčjak, ki v povprečju živi med 12 in 16 leti, se ob primerni predstavitvi drugih živali v njegovi mladosti z njimi zelo dobro razume. V primernih družinah je tudi odličen družinski pes, čeprav ga ne moremo označiti kot družinskega psa. »To je pasma, ki ustreza določenim ljudem. Pomembne so njihova prilagodljivost, potrpljenje in kompatibilnost za tak značaj psa. Saarloosi z značilnim značajem za pasmo so plašni do ljudi, kar izhaja iz njihovih volčjih atributov. A čeprav je plašen, ni nikoli agresiven do ljudi. Predstavniki te pasme, ki sprejmejo svoje ljudi/svojega človeka in svoje krdelo, so do njih neverjetno zvesti in bolj pasji, saj jim sledijo kot sence in večino časa nočejo biti ločeni od njih,« pravi Megi Delost. Ker se tako zelo navežejo na lastnika, imajo po njenih besedah običajno velike težave z ločitveno tesnobo. Znani so tudi po uničevanju in iznajdljivih pobegih. Da obvladajo hišno čistočo, pa običajno traja malce dlje, ker si, če zunaj pada dež, seveda ne bodo močili tačk. Včasih so, kot dodaja sogovornica, kar preveč inteligentni za svoje dobro.
Katja Željan
