Aktualno Pogovor

Pogovor: Jaka Zamernik, vodnik in inštruktor za delo z reševalnimi psi

Foto: arhiv ERPS

Reševalni psi so nenadomestljivi pomočniki v iskalnih in reševalnih akcijah tako doma kot v tujini. Tokrat smo se pogovarjali z Jako Zamernikom, vodnikom in inštruktorjem za delo reševalnih psov, ki je sodeloval tudi pri iskanju preživelih po potresu v Turčiji.

Pogovarjali smo se o tem, koliko let traja šolanje psa in vodnika za iskanje in reševanje, kdo se sploh lahko udeleži iskalnih akcij v tujini, kako poteka priprava na odhod in seveda, kako je potekalo iskanje preživelih v Turčiji.

Koliko let traja šolanje psa in njegovega vodnika, da lahko sodelujeta v reševalnih in iskalnih akcijah?

Šolanje reševalnega psa traja celo njegovo življenje. Začne se takoj, ko mladiča pripeljemo iz legla domov in traja, dokler je pes fizično sposoben za delo. Redni treningi v večini društev potekajo dvakrat tedensko, enkrat treniramo vaje poslušnosti in premagovanja ovir, enkrat iskanje v naravi ali pa na ruševinah. Prav tako v organizaciji Komisije za reševalne pse pri Kinološki zvezi Slovenije preko vikendov potekajo usposabljanja in treningi, ki se jih vodniki, če nam to le dopušča čas, z veseljem udeležimo.

Koliko šolanja je potrebnega, da je reševalni par pripravljen za delo?

Reševalni par je za iskalne akcije pogrešanih oseb v naravi pripravljen nekje pri dveh letih starosti psa, ko vodnik s psom opravi potrebne izpite in preizkušnjo za uvrstitev v enoto SIP (skupina za iskanje pogrešanih), v enotah za iskanje v ruševinah pa lahko sodelujeta, ko opravita drugo stopnjo izpita za iskanje v ruševinah in uspešno prestaneta preizkušnjo za iskanje pogrešanih izpod ruševin.

Foto: arhiv ERPS

Kateri psi in vodniki se lahko udeležijo iskalnih akcij v tujini?

Iskalnih akcij v tujini se lahko udeležijo vodniki, ki imajo s svojimi psi opravljen izpit druge stopnje iskanja pogrešanih izpod ruševin, ki opravijo preizkušnjo za uvrstitev v enoto SI USAR ali pa opravijo mednarodni preizkus MRT Rubble (Mission readiness test Rubble), ki ga vsako leto organizira mednarodna organizacija za reševalne pse IRO. Licenca uspešnemu reševalnemu paru velja dve leti, potem pa jo morata obnoviti.

Kako poteka priprava (psa in vodnika) pred odhodom na reševalno akcijo v tujini?

Psi so po vseh treningih, izpitih in preizkušnjah pripravljeni, da lahko, kadar koli priskočijo na pomoč in za nagrado, ki jo dobijo ob najdbi, vedno dajo svoj maksimum, da najdejo pogrešano osebo. Malo drugače je z vodniki. Vajeni smo iskalnih akcij doma in imamo večinoma opremo, ki jo potrebujemo na terenu ves čas pripravljeno. Ko se zgodi, da nas Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje pošlje reševat v tujino, je situacija povsem druga. Treba je pomisliti na ogromno stvari. Sam sem si najprej pripravil dokumente, tako za psa kot zase, osnovno zalogo zdravil, oblek in opreme za delo na terenu. Moramo se zavedati, da je pri odpravi na bolj oddaljene destinacije težava teža opreme, ki jo moramo zaradi omejitve letalskih prevoznikov spraviti na minimum. Po dvojnem ali trojnem preverjanju, če je spakirano vse potrebno, smo pripravljeni za odhod.

Koliko časa imate običajno za pripravo na odhod?

Praviloma imamo pripadniki sestavov Civilne zaščite 12 ur časa od poziva do prihoda na zborno mesto z vso opremo, pripravljeni na odhod na misijo. V konkretnem primeru smo zaradi časovnice letalskih prevoznikov in nujnosti situacije ta čas zmanjšali na štiri ure.

Nam lahko opišete potek dneva, kako je potekalo iskanje preživelih v Turčiji po potresu?

Vsako jutro smo z vodjo naredili načrt dela, poskrbeli za osnovne potrebe vodnikov in psov, potem pa smo se s kombijem z voznikom in prevajalcem, ki nam ju je priskrbela turška Jamarska zveza ,odpravili na lokacije, ki so nam bile dodeljene.

In potem, na lokaciji?

Ob prihodu na delovišče smo najprej ocenili varnostno situacijo, določili taktiko iskanja in začeli delo. Čas, ki smo ga porabili na posameznem objektu, je bil odvisen od velikosti, načina porušitve, informacij o številu pogrešanih, ki smo jih pridobili od domačinov in od tega, koliko interesa so psi pokazali na posameznem objektu. Psi zelo lepo pokažejo, če zaznavajo vonj živega človeka in na objektih, kjer so psi pokazali več interesa, smo vztrajali dlje. V enem dnevu smo preiskali med 10 in 15 objektov in se ob mraku vračali v bazo. Za iskanje ponoči se zaradi slabe varnostne situacije nismo odločili. Ob vrnitvi v bazo smo opravili analizo dela, se pogovorili o težavah, s katerimi smo se srečevali preko dneva, poskrbeli za pse in naredili okviren plan za naslednji dan.

Psi v reševalnih in iskalnih akcijah opravijo kar 70 % dela

Koliko časa lahko pes išče preživele v ruševinah?

Psi so bili z nami na terenu od osmih zjutraj do teme, nekje do šestih zvečer. V tem času so efektivno delali štiri do pet ur, seveda pa ne neprestano. V situacijah, v kakršni smo se znašli, je bilo najbolj pomembno, da psov ne forsiramo in jih ne utrudimo preveč, da so lahko delali celoten čas misije.

Kako pa je s počitkom?

Vsak pes je iskal dvajset minut do pol ure, za tem je, če je bilo mogoče, imel pol ure počitka in tako čez celoten dan. V primeru najdb, ko je pes nakazal pogrešano osebo, smo lokacijo najdbe potrdili z vsemi razpoložljivimi psi, kar je pomenilo, da je bil počitek večkrat prekinjen za nekaj minut. Zvečer, ko smo se vrnili v bazo, smo pse pregledali, oskrbeli morebitne poškodbe potem pa so počivali do naslednjega jutra, čeprav so nas domačini preko celotne noči hodili prosit za pomoč.

Foto: arhiv ERPS

Kaj vam bo ostalo najbolj v spominu z reševalne akcije v Turčiji?

Ko smo se pripravljali na odhod in so se nam po glavah vrteli različni scenariji in pričakovanja, si nismo mogli predstavljati razsežnosti katastrofe, ki je prizadela območje, na katerem smo delovali. Iz kilometra v kilometer, ko smo se vozili proti mestu Antakya, je bilo več porušenega, ko pa smo prišli v center mesta, pa tam praktično ni bilo nepoškodovanega objekta.

Celotna izkušnja je za vodnike reševalnih psov neprecenljiva. Veseli smo, da smo lahko prizadetim vsaj malo pomagali. Bili smo prva ekipa z reševalnimi psi v tem delu mesta in ne morem vam opisati hvaležnosti ljudi, ki smo jim s prihodom v njihovo okrožje vrnili upanje, da bodo še kdaj videli svoje najdražje, ki so, žal, med potresom ostali v ruševinah. Bili smo uspešni. Naši psi so nakazali veliko mest, kjer so pod ruševinami bili živi ljudje. Naša naloga je bila najti preživele in mesta označiti, za izkopavanje pa nismo imeli resursov in smo lokacije predali tehničnim enotam, zato žal nimamo podatka, koliko ljudi je bilo dejansko rešenih.