Špela Briški Cirman skupaj z možem vzrejata pomerance, male špice in sokole. To je njuna služba, ki nima delavnika oz. ta nima ne začetka ne konca.
Po poklicu inženirka gozdarstva in lovstva se je namreč pred dvema desetletjema skupaj z možem odločila zapustiti prestolnico in se preseliti v Planino pri Postojni.
Špela Briški Cirman je tudi ugledna mednarodna kinološka sodnica, članica vzrejne komisije za 5. FCI skupino in vzrejno tetovirni referent ter zaprisežena lovka. Ljubezen do živali ji je bila tako rekoč položena v zibelko, saj je njen oče lovec in je imel nekaj legel koker španjelov. Tudi svojega moža je spoznala na lovskem tečaju, »Čedalje več nas je med lovci žensk, v naši lovski družini smo tri,« odgovarja na vprašanje, ali ni lovstvo za ženske nekoliko nenavaden hobi.
Sokolarstvo: ko iz hobija nastane poklic
Ko sta z možem po rojstvu hčerke imela tudi prvo leglo sokolov, je iz hobija nastal poklic, pove Špela, ki je zato pustila službo na veterinarski fakulteti, kjer je bila zaposlena polnih 15 let. Njuni sokoli živijo v voljerah, kjer se lahko preletavajo, so v parih ali sami. »Poleg hranjenja in čiščenja je to tudi in predvsem opazovanje. Poznati moraš njihovo obnašanje,« poudarja sogovornica.
Od čivav k pomerancem
Pred leti sta z možem vzrejala čivave in japonske čine, trenutno pa imata poleg pomerancev, ki jih vzrejata, tudi srednjeazijskega ovčarja, ki čuva sokole in to svojo naloga opravlja zelo resno in zavzeto.
Špela pravi, da njen delavnik ne pozna začetka in konca, saj se z živalmi ukvarjajo ves dan. »Od jutra, ko vstanem, do večera, ko grem spat, je delo, povezano z živalmi. Seveda si utrujen, še zlasti v vzrejni sezoni ptic, a nikoli ne čutim, da bi bila utrujena zaradi živali.«
Foto: Minka Dežela
Zdravje pasme je na prvem mestu
Špela Briški Cirman: »Uživam v sojenju, ko vidim lepe predstavnike pasme. Lepo je, ko ugotavljam, da ljudje vlagajo čas, denar v razvoj pasme. Predvsem mi je pomembno, da je pasma zdrava, prav pa bi bilo, da bi se kdaj ozrli nazaj k izvoru, ne da se pasmo spreminja v nekaj, kar ne bi smela biti, gledano zdravstveno. Kadar sodim, želim videti zdrave predstavnike pasme, ki imajo zdravo psiho. Predvsem pa so razstave druženje, izmenjava izkušenj, pogovori s kolegi sodniki.«
Slovenska kinologija je primerljiva z evropsko in svetovno
Po besedah sogovornice se slovenska kinologija lahko primerja z evropsko in svetovno. Leta 2024 bomo imeli evropsko razstavo, kar je izjemno pomembno in velik dosežek. »Sicer pa Slovenci zelo radi stokamo, tudi po nepotrebnem,« hudomušno pristavi.
S prepovedjo vzreje nekaterih pasem se Briški Cirmanova ne strinja. »Izbira kombinacije je moja odločitev. Ko nastane težava, je to delo veterinarja. Mislim, da bi zadevo lahko rešili tudi drugače kot s prepovedjo vzreje. Sodniki moramo na razstavi gledati, kam se pasma razvija, kaj izločati in kaj obdržati.«
