Pogovor

Pogovor: Tanja Tolar, ki potuje po vsem svetu varuje pse in mačke

Tanja Tolar je pred več kot desetimi leti našla svoj dom v Veliki Britaniji. Tja je odšla na študij in ostala. Pri pisanju doktorata je iskala košček miru, ki ga je v stanovanju z več cimri pogrešala.

Prijateljica ji je ponudila, da se za določen čas preseli k njej in varuje njeno mačko. Mački so se pridružili še psi in danes Tanja potuje po vsem svetu ter varuje pse in mačke. Ujeli smo jo v Južni Koreji, družbo pa ji trenutno dela Nabi, psička mešanka z avtohtono korejsko pasmo jindo.

Za začetek, je varovanje domačih živali po vsem svetu postalo vaša služba, gre za hobi ali nekaj vmes?

Po izobrazbi sem umetnostna zgodovinarka, po duši pa navdušena raziskovalka sveta, popotnica, profesorica, rada imam hribe in kulinarične dobrote. Trenutno varujem živali ves čas, in to je del moje potovalne navade (zaradi raziskovanja veliko potujem), ki mi tudi omogoča dokončati projekte, ki sem jih začela pred leti, pa jih zaradi obilo dela nisem nikoli dokončala. V akademskem poklicu je namreč ogromno samotnega dela, pisanja, branja, priprave projektov, iskanja projektov in finančnega sponzorstva. Ko imaš dve službi s polnim delovnikom, ni časa za vse to. Tako sem pred šestimi leti začela varstvo živali. Hkrati potujem, bivam pri domačinih, delam in se še družim z mačkami in psi. Te imam rada od nekdaj, z mačkami pa nisem imela preveč lepih odnosov. No, to se je tudi zdaj spremenilo.

Kako dobite stranke? Ali vam kar takoj zaupajo dom in žival ali imate testna obdobja?

Nove stranke dobim prek spletne strani, ki deluje na podlagi članstva in kjer so objavljene tudi ocene vseh prejšnjih lastnikov. Navadno imam kratek intervju po Skypu in se zgodi, da lastnikov niti ne spoznam osebno, ker pridem in odidem, še preden se lahko srečamo. So pa razlike v zaupanju med narodi očitne. V Južni Koreji na primer mi Korejci ne bodo zaupali svojih psov, ker niso vajeni takšnega sodelovanja. Tudi v Slovenji je povpraševanja zelo malo, ker ljudje raje prosijo soseda ali sorodnika za tovrstno uslugo. V tujini pa zaradi intenzivnega življenja ne želijo obremenjevati prijateljev, sosedov ali sorodnikov, raje zaupajo nekomu, ki se s tem ukvarja ves čas. Tako vedo, da bo vse v redu.

Oglašate se s korejskega otoka Jeju. Potujete in varujete po vsem svetu?

Največ varujem po Veliki Britaniji, po celem otoku. Pogosto me pokličejo nazaj in tako pazim iste živali in na istih lokacijah. Ker zaradi raziskovanja pogosto potujem, vedno preverim, ali je možno vključiti varovanje hišnega ljubljenčka, saj tako lahko v novem kraju ostanem dalj časa in živim bolj blizu lokalnim prebivalcem. Pravzaprav nisem toliko turistka, kot če bi obiskala mesto za tri dni in bivala v hotelu. Izkušnja je bolj pristna, potovanje pa cenejše. Za varovanje živali nisem plačana, imam pa brezplačno bivanje.

Kdo vam trenutno dela družbo?

To je Nabi, za katero bom skrbela šest tednov. Njeno ime v korejščini pomeni metulj in del značaja popolnoma ustreza njenemu imenu. Rada namreč leta od enega človeka k drugemu, od enega drevesa do drugega. Včasih je sprehod dolg eno uro, pa vsega skupaj prehodiva komaj kilometer, ker se Nabi vsake tri sekunde zadrži pri ovohavanju vseh kotov. Dala sem ji vzdevek ‘lokalna opravljivka’. Mora biti namreč na tekočem z vsem, kar se dogaja v bližnji okolici. Nabi je stara približno tri leta, je rešena s ceste in zelo žilava, trmoglava psička. Sicer uboga, ampak vse do neke mere. Ni psička, ki bi brezglavo sledila vodniku, rada sama prevzame vodstvo.

Kako pa poteka vaše delo, živite pri ‘varovancih’ doma, kajne?

Živim pri varovancih doma in se poskušam čim bolj udomačiti, ker tako žival začuti, da sem sproščena in da ni nobene nevarnosti. Prav to, da se počutim doma, kamorkoli grem, je verjetno najboljša lastnost, ki sem jo pridobila z opravljanjem tega dela. Skrbim tudi za hišo, vrt, rastline in podobno. Včasih se kaj polomi in je treba za to poskrbeti, to moram organizirati sama in potem sodelovati z lastniki. Nekoč so se polomila vhodna vrata in sem bila eno noč brez vrat. Trenutno je psička, ki jo pazim, zbolela in tudi za to moram poskrbeti sama.

Že veste, kam in h komu vas bo pot vodila iz Južne Koreje?

Ko se vrnem v Anglijo, imam že rezerviran teden dni z muco, ki jo pazim vsaj dvakrat na leto. Trenutno pa se dogovarjam za božične praznike v Dubaju z dvema navihanima mladima muckama.

Bi nam za konec zaupali še kakšno anekdoto, povezano s svojim zanimivim delom?

Oh, zgodb je veliko, najbolj pa mi ostaja v spominu, ko sem prvič pazila sicer zdaj stalno mačjo prijateljico v Walesu. Lastnica mi je predala vse podatke po elektronski pošti in bila zelo natančna o tem, kaj lahko in česa muca ne sme. Imela sem že odobren dopust za odhod v Wales, spakiran nahrbtnik in vozovnico za vlak, ko me je lastnica poklicala in rekla, da ji je mož omenil, da bi mi morda pa vseeno morala nekaj sporočiti. In sicer to, da v hiši ni samo muca, ampak še en živalski prijatelj, za katerega pa ne bo treba veliko skrbeti. Imajo namreč dva metra dolgega pitona, ki ga nahranijo z miško ali dvema, preden odidejo na dopust, sama pa naj mu menjam samo vodo. Za to pa je treba odpreti terarij in z roko seči vanj! Dobro, da so to omenili prej. Sicer se kač ne bojim, ampak verjamem, da je veliko ljudi, ki bi zbežali iz hiše takoj, ko bi jo zagledali, in skrb za muco bi bila ogrožena. Lahko pa povem, da sem prve dve noči večkrat preverila, ali je terarij res zaklenjen in kača še vedno v njem. (smeh)

Razmišljate tudi o čisto svojem pasjem ali mačjem prijatelju?

Od otroških let si želim psa in takoj, ko se ustalim, bom imela psa in muco. Oba bi rada posvojila, me pa zdaj, ko sem spoznala Nabi, zelo mika, da bi posvojila prav psa pasme jindo.

Špela Šimenc (celoten pogovor si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)