Raziskovalci na britanski York University so želeli ugotoviti, kakšen vpliv ima na psa uporaba visokega (otroškega) glasu. ”Vemo, da psi ne morejo govoriti, zato smo želeli ugotoviti, ali način, s katerim nagovarjamo psa, vpliva na njegovo razumevanje,” je dejal glavni vodja raziskave Alex Benjamin.
Dosedanje tovrstne raziskave so pokazale, da ima ”otroška” govorica vpliv pri mladičkih, medtem ko je ta na odraslega psa zanemarljiv. Toda Benjamin in ekipa, ki so testirali prav 69 odrasl1ih psov, so dokazali, da ni čisto tako. Psi so pri testih poslušali različne glasove ter vsebino. Najprej osebo, ki je uporabljala ”otroški” glas in besede, usmerjene k psu (”priden kuža”, ”a greva na sprehod”). Druga oseba je uporabljala ”odrasel” glas brez vsebine, ki bi se navezovala na psa (”včeraj sem bil v kinu”). Potem pa so vse to še premešali. Psi so poslušali še osebo z ”otroškim” glasom, a brez vsebine, ki bi se navezovala na psa in osebo z ”odraslim” glasom in k psu usmerjeno vsebino. Tako so ugotavljali, ali je ton glasu tisti, ki vzbudi pasjo pozornost, ali so to same besede.
Raziskovalci so opazovali stopnjo pozornosti, ki so jo psi namenili posameznim glasovom, psi pa so morali izbrati, s katerim ”glasom” bi se raje igrali in družili.
Rezultat? Psi bi se najraje družili z ”govorcem”, ki se pogovarja ”po otroško” in z vsebino, ki je namenjena psu. Torej, da na polno vzbudimo pasjo pozornost, moramo uporabiti obe stvari.
”Zdi se mi zelo zanimivo, da so naši psi sposobni uporabljati tako akustično kot vsebinsko informacijo, da ugotovijo, kateri govor je namenjen njim,” je dejal avtor raziskave, zaključil pa takole: ”Če uporabljate to vrsto govora, lahko to raziskavo jemljete kot dokaz, da niste nora pasja mama. Psi imajo očitno to radi!”
