Kar nekaj različnih šol vzgoje, šolanja, urjenja psov (nekoč je obstajala tudi dresura) sem doživel.
Toliko različnih pogledov na odnos med človekom in psom so me učili, da seveda prav nič ne verjamem, da so sedanje doktrine vsemogočne, zveličavne in večne. Ta čas so najboljše, prav gotovo, največ novega prinašajo, najbolj primerne se zdijo. Prav lahko pa se nam zgodi, kar se nam je že velikokrat. Tisti, ki danes prisegajo na to ali ono edino pravilno in zveličavno pasjo šolo, pri tem pa po novem tudi prav primerno služijo, saj v teh časih pač ne gre drugače, bodo čez leto in dan mirno razložili, da je bilo vse, kar se je dogajalo doslej, zgrešeno in napačno. Tudi vse tisto, kar so sami oznanjali in učili, je bilo morda malo zgrešeno. Odkrili bodo nove metode in mi jim bomo spet sledili. Za zakon ponudbe in povpraševanja gre. Taki so časi.
Kako to, da si upam po dobrih šestih desetletjih ukvarjanja s kužki trditi kaj tako bogokletnega? Čisto preprosto: ljudje, ki me dandanes prepričujejo o nežnih prijemih, celo nujno potrebno odločnost bi najraje črtali iz vzgoje in šolanja, so me nekoč prepričevali, kako je edino pravilno psa navaditi na to ali ono, ali pa ga odvaditi tega in onega. Pri tem so prepričano in zveličavno uporabljali električno energijo, psi so imeli ovratnice na zateg, za učenje prinašanja bodeče ovratnice. Še pred nekaj leti je bilo zapovedano za opravljanje izpita za psa spremljevalca uporabiti samo ovratnico na zateg! In marsikaj od tega se še dandanes dogaja marsikje, kljub drugačnim teoretičnim razlagam.
Prav nič daleč niso časi, ko so pri nas vse pasme šolali po kopitu nemških ovčarjev – iz vsakega kodra bi radi naredili komisarja Rexa. Vsi mi, tudi tisti, ki zdaj pridigamo mehke, psu prijazne metode šolanja, smo začeli z nemškimi ovčarji, najprej po strogi nemški metodi tako imenovanega dresiranja. Prepričani smo bili, da je pravi pes samo nemški ovčar. Majhno pojasnilo: kar zdaj videvate po razstavah kot nemške ovčarje, podobne podrtim kozolcem, ima prav malo skupnega z delovnim psom, ki ga je pred dobrim stoletjem v Nemčiji s križanji in selekcijo ustvaril konjeniški stotnik von Stephanitz. Do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil nemški ovčar še vedno stotnikovo delo, potem pa vse manj, pravzaprav nič več. Komerciala je opravila svoje pri nemških ovčarjih, pozneje tudi pri drugih pasmah, tudi pri mojih berncih, ki sem jim zvest zadnja desetletja. Pri berncih je morda komerciala škodila še bolj kot pri drugih.
Vedno več je pasem, ki so žrtve razstavnih sodnikov in zraven trgovcev z novci, ki pse vzrejajo, kakor bi bilo na farmah. Za delo strokovnjaki zadnja leta uporabljajo čisto novo različico nemškega ovčarja, spet bolj okretnega, ne več ‘podrtega’ psa, ki se približuje značaju starega nemškega ovčarja. Šele raziskave s pomočjo DNK bodo nekega dne lahko povedale, kaj vse so dodali, pomešali, s selekcijo izčistili, da se nemški ovčar lahko vrača h koreninam.
V svoji razmeroma dolgi pasji šoli (ta šola je vedno namenjena ljudem in ne psom), sem najprej rastel ob velikem črnem nemškem špicu Mišku – na las je bil podoben moji sedanji finski laponski psički Pupi. Pplotem sem dobil prvega čisto svojega nemškega ovčarja – rekli smo mu Runo. Potem je prišla mešanka, ki smo jo kupili kot angleško koker španjelko, vzreditelj pa je pozneje skupaj z nami odkrival, da je k njegovi plemenki poleg uradnega plemenjaka očitno prišel v vas kateri izmed vaških pasjih ljubimcev. Potem je prišel še en nemški ovčar, tudi njemu smo rekli Runo. Oba ‘Nemca’ sem s pomočjo inštruktorjev, ki so učili bolj mene kot pse, šolal po nemško, drugačne šole takrat nismo poznali. Pri nemškem ovčarju Arsu, ki je kariero začel kot pes mojega strica, potem pa se je sam preusmeril in preselil k meni, je nepozabni mojster pasjega šolanja tistih časov Janez Klemenčič prvič preizkušal metodo učenja brez ovratnice na zateg; pravzaprav kar brez ovratnice. Uspelo mu je, rezultate sem užival jaz. Tako vodljivega nemškega ovčarja nisem videl ne prej ne pozneje. Živel je sedemnajst let.
Tone Hočevar
