Namesto prijaznega pozdrava, ko se srečujemo z drugimi skrbniki, mnogi zelo radi delijo vzgojne nasvete, ne da bi jih za to prosili.
”Ovratnica, ki jo ima vaš pes, ni v redu, morate jo zamenjati.” Ali pa: ”Svojega psa morate vzgajati z drugačnimi metodami.” To sta pogosta nasveta takšnih ‘strokovnjakov’.
Eno od načel pasjega bontona je, da moramo biti pri opozarjanju na napake previdni. Vsak skrbnik ima namreč svojega psa zelo rad in skuša zanj narediti vse najboljše, pač po njegovih močeh. Vsaka medalja pa ima dve plati in vprašanje je, s katero kdo gleda. Zato presojanje o tem, kaj je prav in kaj ne v večini primerov ni naša stvar. Vse pa bo preprosteje, če bomo upoštevali dejstvo, da idealnih pasjih skrbnikov pač ni in da k želenemu cilju ne vodi le ena, pač pa več poti. Pa še nekaj: pri srečanjih z drugimi skrbniki lahko dobimo le trenutni vtis, ne pa popoldne slike o človeku in njegovem psu.
Nekateri skrbniki se očitno bolje počutijo, če lahko govorijo o domnevnih napakah drugih. Še zlasti, če je navzoč še tretji, ki se ga zadeva nič ne tiče. Veliko bolje bi bilo, da bi se takšni lastniki najprej ozrli sami vase in razmislili o lastnih napakah, ki jih delajo pri ravnanju s svojim psom. Če želimo z nekom vzpostaviti stik, je bolje, da povemo kaj pozitivnega oz. izrečemo kakšno pohvalo na račun njega oz. njegovega psa. Bolje je, da na svet gledamo s pozitivne strani. S takšnim pogledom bomo uspešnejši tudi pri vzgoji svojega štirinožca.
vir: Jože Vidic, dr. vet. med, izsek iz prispevka Pasji bonton, objavljen v reviji Moj pes