Gibanje oz. sprehod je za večino skrbnikov primarna oblika zaposlitve za njihovega štirinožca.
Pes je res žival, ki potrebuje gibanje, a ne v tolikšni meri, kot si ljudje predstavljamo in ne toliko, kot priporočajo nekateri strokovnjaki.
Volkovi so v gibanju povprečno približno deset ur na dan, v tem času lahko naredijo petdeset in več kilometrov. Ampak tega volkovi ne počnejo vsak dan. Sodobne študije kažejo, da volkovi pogosto več dni povsem mirujejo, preden se spet odpravijo na lov. Motivacija volkov in divjih psov, da se gibljejo, je predvsem iskanje hrane. Če bi svojim psom ponudili izbiro, bi se mnogi odločili za več mirovanja, ne pa za razne psihično in fizično naporne športne dejavnosti.
Psom je veliko bolj všeč prosto tekanje po travniku ali gozdu, raziskovanje različnih vonjav in igranje s skrbnikom kot pa športno udejstvovanje. Seveda lahko psu privoščimo tudi tek ob kolesu ali tek skupaj z nami, lahko pa tudi kakšno drugo obliko malce bolh intenzivnih obremenitev. Ampak za takšne nefiziološke oblike dejavnosti moramo psa primerno pripraviti, da bo pri tem užival. Upoštevati je treba tudi njegove individualne sposobnosti in nagnjenja. In ne pozabimo na počitek ob pravem času.
Pes ponavadi ne more izbirati dejavnosti, ki ga veselijo, in ne časa, kdaj se bomo z njim ukvarjali. Skrbniki torej odrejamo, kdaj in koliko ga bomo obremenjevali. Če se naš pes skuša izogibati gibanju ali kakršnikoli drugi dejavnosti, ima za to tehten razlog, le redko gre za kljubovanje. Verjetno se slabo počuti ali je z njim karkoli narobe.
Upoštevajmo: kar je za enega psa užitek, je lahko za drugega zelo neprijeten napor, česar pa marsikdaj sploh ne opazimo. In mnogi štirinožci se prilagodijo zahtevam svojega skrbnika, ker se mu preprosto nočejo zameriti.
Jože Vidic, dr. vet. med (prispevek, objavljen v eni izmed revij Moj pes)
