Ko se s svojim psom odpravimo na sprehod, si v mislih najprej določimo točko A- izhodišče in točko B – cilj. Nazaj se navadno vračamo po isti poti. Kaj pa ima ob pogledu na povodec v mislih naš pes?
Že ko ve, da gremo na sprehod, se psu pričnejo sproščati t.i. hormoni sreče, sprva adrenalin, kasneje ob ovohavanju pa dopamin in serotonin.
Zato je najbolj pomembno, da psu na sprehodu pustimo vohati! Dobro je, če si začrtamo cilj, vendar naj ne bo to glavno vodilo sprehoda. Največkrat se potem zgodi, da je psu sprehod sicer zelo zanimiv, skrbnikom pa se nenehno mudi čimprej naprej, do točke B.
Tak sprehod je lahko zelo stresen
Za psa, ki mu je med sprehodom z nenehnim zategovanjem povodca, vohanje večinoma onemogočeno, tak sprehod predstavlja velik stres. Povzroča pa mu tudi zmedenost ter nadaljnje spremembe v vedenju. Koliko bo naš pes na sprehodu lahko vohal, je torej popolnoma odvisno od nas ter od dolžine povodca. Priporočljivo je, da je povodec dolg vsaj 1,5 metra.
Posebno pozornost bi morali nameniti manjšim psom, ti so pogosto prikrajšani vohanja zaradi prekratkih povodcev. Skrbniki jih z lahkoto povlečejo stran, včasih se celo zgodi, da tak pes izgubi tla pod tačkami. To se res ne bi smelo nikoli dogajati!
Fleksi vs. sledni povodec
Fleksi povodci povzročajo stalno napetost, hitro tudi pozabimo, da pes zaostaja za nami in ga sredi ovohavanja, nehote grobo potegnemo naprej. Najbolj priporočljiv je res dolg povodec ali t.i. sledni povodec. Ko se ga privadimo, ga nikoli več ne zamenjamo za fleksi povodec. Sprehod pa naj ne vključuje le gibanja z vohanjem, temveč tudi kratko igro. Ta bo poskrbela za dodatno sprostitev.
Ko se torej naslednjič odpravimo s psom na sprehod, imejmo vedno v mislih dejstvo, da je ta sprehod namenjen našemu psu, ne nam!
