Luna je petletna psička, mešanka med zlato prinašalko in samojedom, ki se je rodila brez oči in s komaj 110 grami. Veterinarji so napovedovali, da ne bo preživela.
A Luna je borka, prav tako kot njena skrbnica Janja Merela Krasnič, ki je prve tedne bdela nad njo podnevi in ponoči. Janja nam pove, da je danes Luna zdrava, živahna, inteligentna, radovedna in izjemno čuječa psička, ki ji slepota ne predstavlja nobene ovire.
Kako je Luna prišla v vaše življenje?
Luna je čisto domača kužika; je od moje prejšnje psičke, zlate prinašalke Emite. Ta je imela dve legli in potem se kar naenkrat pri šestih letih ni več hotela spariti. Tako so minila štiri leta. Nekega dne pa je k nam prišel sosedov samojed, ki nam je raztrgal ograjo. In to je bilo to! Med četrtim in petim tednom, ko so se povečali seski, sem ugotovila, da je psica breja. Tri dni kasneje je skotila, štiri mrtve mladiče, ki so tehtali okoli 300 gramov, in živo psičko, našo Luno, ki je imela samo 110 gramov. Mama jo je od prvega trenutka zavračala, nikakor je ni hotela sprejeti. Čez dva dni je Emita padla v sladkorno komo in žal smo jo izgubili. Za njo pa je ostala majhna kepica, velika za dlan, za katero se je kasneje izkazalo, da je slepa, oz. da sploh nima oči. Toda v prvih tednih to sploh ni bilo bistveno; najprej smo se borili za njeno preživetje.
Veterinarji ji sprva niso napovedovali lepe usode?
Vsi veterinarji so mi govorili, da ne bo preživela. Pa poglejte jo danes, prvega decembra bo stara že 4 leta!
Kaj se je dogajalo v prvih tednih?
V prvih tednih smo se res trudili z Luno. Najprej smo jo hranili s kapalko, nato po steklenički. Ležala je v škatli za čevlje, velika kot mačji mladič, ko se skoti. Prve tedne je nisem spustila izpred oči. Vsaki dve uri sem jo hranila in ji zmasirala trebušček. Spala je v moji postelji, v škatli za čevlje je hodila z menoj na delo, v trgovino, tudi v kino sva jo z možem vzela s seboj. Spomnim se, da sva šla gledat film in vmes je Luna ravno jedla po steklenički, v filmu pa je za trenutek nastala tišina, tako da se je slišalo samo cmokanje. Kar naenkrat so vsi strmeli v našo Luno, nihče več na platno. (smeh).
Pa ste že od začetka vedeli, da nekaj ni v redu z njenimi očmi?
Na začetku se mi je zdelo čudno, ker je bila na očeh samo dlaka. Malo so se videle režice. Po nekaj tednih sem jo peljala k veterinarju, kjer so ji hoteli odpirati oči, pa je tako jokala, da sem zahtevala, naj nehajo. Rekli so mi, naj jo pripeljem čez nekaj mesecev. Raje sem našla strokovnjaka, oftamologa. Ta mi je povedal, da Luna sploh nima oči in da je pravi čudež. Luna je bila drugi tovrstni ‘pacient’ v njegovem življenju, ki je preživel. Po navadi takoj poginejo, ali pa se lastniki sami odločijo, da bodo dali takega psička stran.
Vam je bilo takoj jasno, da boste Luno obdržali, ali vas je morda oviral strah pred neznanim?
Absolutno logično je bilo, da jo obdržim! Saj sem slišala komentarje, v smislu: »Kaj boš s takim psom?« Kaj pa počnemo s takimi ljudmi? Jih imamo radi, z njimi skupaj sobivamo, osrečujemo eden drugega. Nisem pa v tem videla kakšnega izziva, niti je nisem obdržala zato, da bi se sama bolje počutila – to je bilo enostavno treba narediti. Tako jaz gledam na to in za vsako žival bi naredila enako. Kdo pa sem jaz, da bi se odločala, kdo lahko ostane pri življenju in kdo ne? Luna mi je bila namenjena.
Kako ste se spopadli z njeno slepoto? Kaj je bil pri učenju največji izziv?
Zagotovo je bil največji izziv privajanje na globino. Naj gre za stopnice, vodo, tudi luže so bile težava. Osem ur sem sedela z Luno na stopnišču, da sva osvojili stopnice. Gor je šlo hitro, nikakor pa ne navzdol. Za začetku se je bala tudi kakšnega neznanega ropota, ko je na primer stopila na jašek in je zadonelo. Takih situacij smo se malo izogibali, potem pa smo jo začeli navajati na vse. Najprej sem jo vsak dan nesla do travnika in sva tam začeli s prvimi sprehodi, s tekom, spoznavanjem terenov. Pri vsem tem mi je bila v veliko pomoč naša druga psička Gala, zlata prinašalka, ki je le deset dni starejša od Lune. Da sprejmemo še eno psičko v svoj dom, sem se odločila takrat, ko sem izvedela za Lunino slepoto. Skupaj z Luno sva šli k vzreditelju in z Galo sta takoj vzpostavili kontakt.
Kako je Gala pomagala Luni pri privajanju na okolje?
Predvsem ji je pomagala pri privajanju na prostor; skupaj sta raziskovali. Sta nerazdružljivi, a kot dve pravi sestri, si tudi nagajata. Včasih, ko se je Gala Lune naveličala, jo je peljala na najbolj oddaljen kotiček na parceli, jo tam pustila in ji ušla. Prvi dve leti je bila Luna bolj vodljiva, potem pa je postala suverena in samostojna in danes se ne pusti več voditi za nos; je zelo zaščitniška do svojega okolja. Tudi v fizičnem smislu Luna prav nič ne zaostaja, celo bolj je pogumna. Gala si na primer še danes ne upa po stopnicah, Luna pa po njih teče. Tako je pogumna, da me je kar malo strah tega, da ne bi padla, da si ne bi poškodovala tačk. Večno bo prisoten tudi strah, da si ji ne bi vnel predel okrog oči, da ne bi kaj zašlo v režice. To je zelo nevarno, saj nima oči in so takoj za režami možgani, ki pri Luni nimajo prave zaščite.
Pa je kdaj prišlo do kakšne nesreče?
K sreči se ni zgodilo nič hujšega. Doma imamo odprt bazen, dvakrat je padla vanj, kar se mi pravzaprav zdi velik uspeh. Naša parcela je v terasah in dvakrat je tudi padla v globino. To si je dobro zapomnila, a radovednost ji ne da miru. Še vedno sili na ta mesta, morda le z malo večjo previdnostjo. V domačem okolju je sicer popolnoma sproščena, pozna vsak kotiček in se svobodno giblje, še prehitra je.
Potem slepota Lune prav nič ne ovira, da bi bila bolj boječa ali previdna?
Nikakor ne. Luna je neustavljiv vir energije, tudi ob enajstih zvečer mi podaja žogico na kavč, da bi se igrali. Rada teče, lovi miške, koplje, lovi frizbije in žogice – res je neustrašna. Je pa res, da jo tudi jaz obravnavam enakovredno v smislu, da bi jo zaradi njene slepote ‘nosili po rokah’. Za njo veljajo enaka pravila kot za Galo, enako je kaznovana za neumnosti. Moram pa priznati, da teh ni prav veliko, saj je Luna od samega začetka izjemno pridna.
Kako pa je v neznanem okolju?
Izven doma jo imam vedno na povodcu, spustim jo le na velikih površinah, travnikih. Nikoli se ne oddalji od mene več kot dva ali tri metre. Tudi če Gala teče naprej, se Luna vmes ustavi in priteče nazaj. Navadili sva se na ukaz ‘pazi’, ki je prilagojen posebej za Luno. Vedno, ko rečem ‘pazi’, se ona ustavi, da glavo naprej, povoha, ali pa enostavno obide tisto, kar je prišlo na pot. Če vidim, da se nam približuje drug pes, pa ji rečem ‘kuža je’, da jo opozorim vnaprej, da se ne ustraši.
Kakšen ima Luna odnos do drugih psov?
Boječa je do hitrih pasem; če nekdo hitro priteče do nje, se bo stisnila v kepico. Tudi do pasem s potlačenimi gobčki in glasnim dihanjem je bolj zadržana, nikoli pa ne bo nasilno odreagirala. Do ostalih psov pa po navadi pokaže veselje; posebno naklonjena sta si s sosedovim psom Baronom. Ko ji rečem, da se nama približuje, Luna dvigne glavo zelo pokončno kot kakšna damica in odkoraka k njemu.
Pa imate občutek, da drugi psi čutijo, da je Luna drugačna?
Mislim, da se Luna sama zaveda, da je malo posebna in vsekakor sem prepričana, da to čutijo tudi drugi psi. Vsakič, ko greva na sprehod, ni psa, ki ne bi šel najprej k Luni na obraz, na smrček in na oči. To me je zelo presenetilo.
Pravijo, da ima vsako bitje, ki mu je odvzeto kakšno čutilo, drugega bolj razvitega. Bo to držalo tudi pri Luni?
Bo zagotovo držalo. Luna izredno dobro sliši, njen sluh je neverjeten, odzove se dvajset sekund pred ostalimi psi. Mojega moža z avtom zasliši, ko je še na precej oddaljeni cesti, medtem ko se Gala odzove šele, ko je že skoraj na dvorišču. Po zvoku motorja Luna točno ve, kdo prihaja domov, koga se bolj razveseli. Je pa tudi izjemno pametna. Pet psov se je zvrstilo pri naši hiši in Luna je edina, ki ji je uspelo odpreti prav vse vrste vrat. Posebej pa bi izpostavila njeno nežnost in občutek za človeka; zelo je čuječa. Vsako jutro najprej zbudi mene, razen takrat, ko se ne počutim dobro. Ko sem na primer prehlajena, gre zbudit moža. Tašča je imela sladkorno bolezen, in če ni vstala iz postelje do določene ure, je šla Luna k njej, skočila na posteljo in čakala. Letos januarja, ko je tašča umrla, je Luna en teden ležala pred njenimi vrati. Res ima neverjeten občutek. In njena nežnost do vseh ljudi … Mislim, da ne bi bila takšna, če bi videla. Luna je prav zares naš sonček.
