Invalidni psi lahko živijo kakovostno in srečno življenje. To potrjujejo številni pasji lastniki, ki si z njimi delijo življenje.
O tem, kje je meja in do kdaj invalidnega psa ohranjati pri življenju, smo že pisali tukaj. Kakovost življenja invalidnega psa je lahko zelo visoka, če ima lastnike, ki so pripravljeni poskrbeti zanj. In če seveda kuža kaže voljo do življenja in ne trpi.
Invalidnost je zelo širok pojem in lahko zajema vse – od omejitve gibanja do drugih prirojenih ali pridobljenih napak. »Kar nekaj psov se rodi s prirojenimi napakami, ki so včasih operabilne oz. revberzibilne, včasih pa ne. Nekatere pasme psov so po mnenju veterinarjev že same po sebi invalidne, saj vzreja teh pasem narekuje, da imajo psi spremenjena na primer dihala, gibala ali ne nazadnje dlako oziroma kožo do te mere, da je njihovo vsakdanje življenje do neke mere invalidno,« izpostavi dr. Tina Roškar, dr. vet. med., spec. medicine psov in mačk.
Psi se večinoma hitro prilagodijo
»V primeru invalidnosti zaradi poškodbe gibal, pa je po mojem mnenju in izkušnjah vse odvisno od narave in volje psa ter njegovega lastnika,« meni Tina Roškar. Pravi, da nekateri psi invalidnost in omejeno gibanje zelo dobro sprejmejo, da pa zahteva nega in terapija takšnih živali veliko časa, volje in denarja lastnikov. »Pravkar zdravimo psičko, ki ji je vlak odrezal prednjo nogo. Že kmalu po operaciji je skoraj nemoteno hodila po treh nogah. Doma se je zapodila za mačko. Psički, ki jo po poškodbi hrbtenice spremljamo že več kot leto, lastnica omogoča skoraj enako življenje kot prej. Druga stranka je posvojila dva psa iz kitajskih zavetišč in oba sta na vozičku. Živita precej normalno, treba pa jima je večkrat dnevno prazniti mehur in črevo,« našteje sogovornica. Doda, da je pri takšnih psih smiselno vztrajati, saj nam pokažejo voljo do življenja, pa čeprav je njihovo gibanje omejeno.
Pes brez noge je lahko še vedno srečen pes
Kaj torej lahko pričakujejo lastniki invalidnega psa in kako mu lahko omogočijo kakovostno življenje? »To je odvisno od vrste invalidnosti,« odgovarja doc. dr. Darja Pavlin, dr. vet. med., s Klinike za kirurgijo in male živali na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani. »Pes, ki je izgubil eno nogo, lahko brez težav živi povsem normalno življenje (ki sicer ne vključuje izvajanje določenih športnih aktivnosti), če ima vse ostale tri noge funkcionalne – da so sposobne nositi njegovo težo, da torej nima hudega kroničnega artritisa in podobnih obolenj,« pravi Pavlinova. Doda, da lahko tudi psi z večjimi ortopedskimi ali nevrološkimi poškodbami (tisti, ki imajo na primer funkcionalni samo dve nogi) živijo precej kakovostno življenje, zlasti s pomočjo sodobnih pripomočkov, kot so vozički, prostetične okončine in podobno. »Če govorimo o taki vrsti invalidnosti, potem je zelo pomemben vidik pri psih to, ali so nevrološko sposobni opravljati potrebo – pogosto taki psi ne čutijo mehurja in jim morajo lastniki pomagati s stiskanjem mehurja (tega se morajo torej priučiti), z odvajali in podobno. Pomembno je tudi, da žival ne dobi preležanin ali poškodb, da zaradi tega, ker vleče za sabo nogo po tleh, ne pride do hujših poškodb, okužb …,« našteje sogovornica.
Andreja Šalamun (del prispevka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Moj pes)
