Še 5 primerov vzgoje, ki nikakor ne sodijo v koncept pozitivne motivacije, brez prisile.
1. Želi se le igrati
Ni vse igra, čeprav je na prvi pogled tako videti. Nadlegovanje (mobing) je znano tudi v pasjem svetu. Ali gre res za igro, lahko opazimo po telesnih znakih in načinu igranja. Če iz obraza in vedenja našega psa opazimo, da v igri uživa in da psa med igro menjavata vlogi tako, da nekaj časa preganja eden drugega in se nato zamenjata, je to znak, da je vse v redu. Če opisanih znakov ne opazimo, je bolje, da igro prekinemo. Upoštevati moramo tudi, da se morda naš štirinožec ne želi igrati z drugimi psi in mu je naša družba povsem dovolj.
2. Če je psa strah, to preprosto ignorirajmo
Tudi v strokovnih krogih je še do nedavnega veljalo prepričanje, da je strah pri psu najbolje ignorirati. Pomirjujoče besede naj bi njegov strah le še poglobile, saj bi z njimi njegovo vedenje potrjevali in utrjevali njegovo prepričanje, da se je zgodilo nekaj neprijetnega. To seveda ni res. Zato je prav, da se na njegov strah odzovemo, ne smemo pa ga pomilovati. Hladnokrvno mu moramo dopovedati, da je vse v redu. Tako bo pes dobil občutek varnosti, saj ima ob sebi psihično stabilnega partnerja, ki mu lahko zaupa. Prav je tudi, da z igro ali na kakšen drug prijeten način preusmerimo pozornost od tistega, kar ga je prestrašilo.
3. Kar se je naučil, ne bo nikoli pozabil
Bilo bi lepo, ampak v praksi žal ni tako. Tudi za pse velja, da vaja dela mojstra. Znanje, ki ga je naš pes pridobil na tečaju osnovnega šolanja, bomo ohranili le tako, da bomo vaje redno, se pravi vsak dan, utrjevali.
4. Pes, ki maha z repom, je vesel
Mahanje z repom ne pomeni vedno, da je pes veselo razpoložen oz. da je prijazen. Pomeni lahko tudi, da je pes vznemirjen. Zato je potrebno za resnično stanje pogledati še na druge telesne znake in mimiko. Če na primer maha z repom in ima pri tem dvignjen greben, to pomeni, da je na nekaj pozoren.
5. Moj pes zna, ampak noče
S tem se preprosto ne moremo sprijazniti. Gre pač za doslednost: če od psa nekaj zahtevamo, moramo poskrbeti, da bo to tudi opravil, pa čeprav ga v danem trenutku zanima nekaj povsem drugega. Ko bomo imeli občutek oz. bomo z veliko verjetnostjo predvidevali, da naš pes zahteve ne bo izpolnil (ni ”pri volji”, je od nas preveč oddaljen), je bolje, da se zahtevi odpovemo. Moramo pa seveda poskrbeti, da se bo pes v vsakem primeru odzval na povelje prepovedi (”Ne smeš!”) ali na naš klic. Odzivanje na ti dve povelji je namreč življenjsko pomembno.