Blanki Kapus Passecker, ki vodi Zavod PIT, in njenemu partnerju poleg treh zdravih kužkov družbo dela še invalidna psička Destiny.
»Za nič na svetu ne bi želela biti brez nje. Če sem iskrena, mi je žal za vse dni, ko ni bila del najine družine,« pravi sogovornica.
Destiny je v njeno družino prišla preko Zavoda PIT, ki, kot pravi Blanka Kapus Passecker, nikoli ni zavrnil pomoči poškodovanim živalim. »Med njimi je bila tudi Destiny, ki sva jo s Tanjo Vidergar prevzeli v oskrbo. Destiny je posebna psička, inteligentna in učljiva. Že od vsega začetka je bilo na njej nekaj posebnega. Ime sem ji dala jaz in veliko ljudi mi pravi, da ji pristaja, ker je res moja usoda,« pove sogovornica.
Iz začasnega v stalni dom
Ko je bilo zdravstveno stanje Destiny stabilno, ko je bila socializirana in na svojem prvem vozičku, je prišla k Blanki v začasni dom. Predstavili so jo ljudem, ki jim je takoj osvojila srce, a si je nihče ni upal posvojiti prav zato, ker je invalidna. »Pri nas se je takoj sprostila in postala pravi član družine; čutila se je sprejeta od vseh. Sprva sem se še trudila, ji iskala dom, jo preko zgodb približevala ljudem, hkrati pa sem se zavedala, da ne želim, da gre iz Slovenije v države, kjer že več let uspešno posvajajo invalidne pse. Preveč je postala del nas. Mož je že dolgo pred menoj vedel, da je ne bova dala nikamor, nekega večera pa sem tudi sama spoznala, da je že ves čas najina in da bo njen začasni dom postal stalen,« se spominja sogovornica. Poudari, da odločitve ni obžalovala niti za trenutek, saj da je njun »mali sonček in veliko veselje družine«. Psička ima veliko oboževalcev, ki so lastnici pomagali pokriti stroške operacije kolka, jo bodrili … »Imajo jo resnično radi in marsikomu je navdih,« pove Blanka Kapus Passecker, ki z možem živi med Slovenijo in Avstrijo.
Od akupunkture do dnevne fizioterapije
Destiny ima poškodbo hrbtenice, ki je lahko nastala zaradi udarca avtomobila ali pa kot namenska poškodba, ki jo je povzročil človek. Bila je tudi kamenjana, ima hromi zadnji nogici, med zgornjimi vretenci pa je mozeg zmanjšan iz sedem na dva milimetra. Ima svoj ortopedski voziček, operirali so ji kolk, vozijo jo na akupunkturo, vodne terapije in fizioterapije, te pa trikrat dnevno z njo izvajajo tudi doma. »V njej nikoli nisem videla invalidne psičke, vedno le Destiny. Taka pač je in kot taka je za naju popolna,« pravi sogovornica.
Na začetku sta z njo obiskala veliko specialistov, hvaležna pa sta, da sta naletela na take, ki so se med seboj poznali, se povezovali. »Zanjo sva želela le najboljše, zato sva tudi naredila vse to. Lahko bi se ustavila že pri prvemu specialistu, ki je rekel, da operacija hrbtenice nima smisla, da ne čuti globoke bolečine. Destiny je dokazala drugače. Ob rednih terapijah lahko danes sama stoji nekaj sekund na vseh štirih nogicah in naredi korak ali dva. Za nekoga nič, za nas cel svet,« ponazori Blanka Kapus Passecker. K večjim užitkom v življenju ji pomaga invalidski voziček, ortopedsko narejen po njenih merah. »Vedno in povsod je z nami, hodi na dolge sprehode, ne delamo razlik med svojimi kosmatinci, so pa seveda situacije, ko ji pomagamo, a so na drugi strani situacije, ko pomoč potrebuje kateri drugi,« oriše vsakodnevno življenje.
Življenja nista veliko prilagajala
Kaj pa stroški? »Ti so se zdaj umirili,« pravi Blanka, njihove višine pa ne razkrije. »Lahko bi bili precej nižji, če bi se z diagnozo zadovoljila prej, če ne bi hodila na terapije in akupunkture; lahko bi imela cenejši voziček, na drugi strani pa bi lahko jedla cenejšo hrano, ne imela toliko posteljic in igračk … Vsaka stvar bi bila lahko cenejša ali v manjših količinah.«
Blanka pravi, da z možem zaradi Destiny nista veliko prilagajala življenja. »Destiny je del nas, avto imamo dovolj velik, vsak ima na sprehodu dva psa, na počitnice vzameva s seboj tri ali štiri, naši sprehodi ostajajo enaki, odpovedali smo se le hoji v hribe, saj se Destiny ne mara nositi v nahrbtniku, visoke gore pa so zanjo preveč. A to še ne pomeni, da ne gremo v Kranjsko Goro; le sprehode sva spremenila. Zna počakati doma, navadili smo jo na sobno čistočo, obožuje pasjo družbo … Za naju ni veliko sprememb, sva pa načeloma mirna in prilagodljiva človeka, morda nama pomaga tudi to,« razmišlja.
Ponujali so ji denar za evtanazijo
Odziv ljudi na Destiniy je zelo različen. »Ko sem jo prevzela in jo peljala skozi Ljubljano, so mi kar trije ponudili denar za evtanazijo, četudi mi argumentirano odgovoriti na to, zakaj naj bi dala evtanazirati zdravega psa le zaradi vozička, ni znal nihče. Zame odgovor, da se muči, ne pije vode, ker se ne,« je odločna lastnica. Zgodilo se ji je tudi, da ji je neka gospa čez cesto kričala, da muči psa in da je grozna lastnica. »Zaželela sem ji, da bi bila ona za vedno zdrava, kajti če je razmišljanje njene družine podobno njenemu, potem ob poškodbi ne bo imela nobene možnosti in pomoči,« pravi Blanka Kapus Passecker.
V letu dni, odkar je Destiny del njune družine, je odziv ljudi nanjo, vsaj na Dunaju, kjer so veliko časa, zelo pozitiven. Ljudje ju bodrijo, jima stisnejo roko in objamejo, mame otrokom pojasnijo, kako je super, da nekdo tako poskrbi za psičko. »So pa seveda tudi na Dunaju taki, ki le trapasto buljijo ali pa neumno komentirajo. Vsakemu, ki ima dovolj poguma, da me vpraša, kaj je z njo, z veseljem povem njeno zgodbo. Tudi fotografirajo jo radi, ko veselo šiba mimo njih na svojem ‘Ferrariju’,« pravi sogovornica. Poudari, da se Destiny na neumne komentarje ali poglede ne odziva, zato je njuna velika učiteljica. Naučila ju je mirnosti, pa tudi ignorance nevednežev.
»V njej nikoli nisem videla invalidne psičke, vedno le Destiny. Taka pač je in kot taka je za naju popolna.«
Razbija stereotipe Slovencev
Kot pove sogovornica, Zavod PIT ne zapre vrat ali odpove pomoč invalidnim psom, ker vedo, da si prav tako zaslužijo lepo pasje življenje v domovih ‘za vedno’. »Vsem pomagamo najbolj, kolikor lahko, kar se tiče veterinarske pomoči, morebitnih operacij … Vsak dobi osnovni voziček, posvojili so jih že v Belgijo in Anglijo. Destiny pa prav gotovo razbija stereotipe Slovencev, saj imava zdaj v našem domu začasnika Jakšo, ki mu je človek s sekiro odsekal obe zadnji nogici in repek. Pri nama čaka na svoj ortopedski voziček (njegovo zgodbo najdete na mojem Facebookovem profilu), potem pa ga že čaka čudovit začasen dom, za katerega si močno želim, da postane stalni. Poleg tega ima še eno družino, ki bi ga takoj sprejela v svoj dom,« pravi Blanka in doda, da je na premikanje stereotipov izjemno ponosna.
Ugotavlja, da Slovenci s posvajanjem psov, ki imajo tri noge, že danes nimamo težav. »Morda nam posvojitelji postavijo kakšno vprašanje več, to pa je tudi vse. Ti psi najdejo domove enako hitro kot ostali,« ugotavlja.
Pravzaprav ne ve, zakaj človek ne bi posvojil invalidnega psa. »Če je človek pravi, invalidnosti ne bo opazil. Videl bo zdravega psa, ki ima svoje potrebe,« pravi. Opozori pa, da je invalidnosti več vrst in da mora človek, ki takšnega psa posvaja, sprejeti dejstvo, da so stroški veterinarja lahko višji in da je ogromno, ne pa čisto vse, mogoče.
Andreja Šalamun (objavljeno v reviji Moj pes)
