Prav je, da se vsako mučenje živali prijavi ter da se nikoli ne pogleda stran. Žalostno pa je, da je veliko prijav povsem neuspešnih.
O tem smo povprašali nekaj strokovnjakov s področja, ki so z nami delili svoje izkušnje:
Urška Krivec, kinologinja
»Pri svojem delu srečam veliko različnih primerov. Velikokrat tudi prijave na pristojne organe ne prinesejo ničesar posebnega. Največkrat pomagata topla beseda in osveščanje. Znanje in razumevanje sta ključ so uspeha in sprememb v glavah ljudi. Včasih se moramo zadovoljiti s tem, da smo nekoga prepričali, da psu podaljša verigo, naslednjič jo bo morda odstranil. Ali pa mu svetujemo, kako naj uredi pasjo kočo. Seveda pa to ne deluje povsod in pri vseh ljudeh – tu pa bi morala posredovati inšpekcija. Že en sam obisk inšpektorja mimogrede po kateri koli vasi v Sloveniji, pa bi bilo hitro kaj drugače. Težavo vidim tudi v tem, da se inšpektorji ukvarjajo z manj pomembnimi stvarmi. Rešitev težave na papirju in ne dejansko na terenu, ne pomeni kaj dosti za žival, ki trpi.«
Anja Kosi, aktivistka za pravice živali
»Pred nekaj leti sem delala s psom, ki so ga imeli pet let na verigi. Lastnika mi je uspelo prepričati, da odstrani verigo in da psa skupaj prevzgojimo. Veriga je bila prekratka, sam pesjak je bil iz betonske podlage in vse to je na psa vplivalo negativno. Pes se je naučil, da je edini način, da dobi pozornost (pozitivno ali negativno) nervozno, glasno lajanje in zaganjanje. Razvil je številna neželena vedenja. V veliki meri je bilo možno odpraviti napake lastnikov, nekatere rane pa so ostale za vedno. Sicer pa imam s prijavami bolj negativne kot pozitivne izkušnje. Velikokrat se inšpektorat odloči, da pes živi v zmernih razmerah, čeprav smo imeli tudi primere, ko je pes ležal v lastnih iztrebkih v povsem neprimernem prostoru, pa niso ukrepali.«
Jerneja Faletič iz DZZŽ Kranj
»Naše izkušnje s prijavami pristojnim organom so slabe. Odzvali so se sicer dokaj hitro, a rezultati velikokrat niso bili v korist psu, glede katerega je bila podana prijava. Poznamo primer psa, ki biva v povsem neprimernem pesjaku s premajhno pasjo uto, tudi pri temperaturah, ki so nižje od zakonsko predpisanih. Podana je bila prijava, inšpektorica pa ob obeh obiskih ni ugotovila nepravilnosti pri oskrbi psa. Zadovoljila jo je okosmatena odeja, ki je bila v garaži lastnika, dejstvo, da imajo ograjeno parcelo, kjer pa je pes spuščen mogoče dvakrat letno, in dejstvo, da ga hranijo z doma pripravljeno hrano (za katero upravičeno domnevamo, da gre najverjetneje za ostanke kosil za ljudi). Drug aktualen primer je primer psa, ki že vse življenje biva v kleti nedokončanega novozgrajenega objekta, socialno izoliran in slabo oskrbljen. Za ta primer je bilo podanih kar nekaj prijav s strani občanov, a se, kolikor vemo, situacija za tega psa ni premaknila na bolje. S takim odnosom pristojnih organov sčasoma tudi občani izgubijo voljo prijavljati take primere. In ker jih ne prijavljajo, posledično pristojni organi sklepajo, da takih primerov pač ni. Začaran krog, ob katerem počasi obupujemo še tako zavzete živalovarstvene organizacije.«
Društvo AniMa – Animals Matter
»Lastniki teh psov so skoraj nedotakljivi. Če uradni veterinar pri izvajanju nadzora strokovno oceni, da manjše dimenzije pesjaka in pasje ute ne povzročajo nepotrebnega trpljenja živali, so dovoljena odstopanja od predpisov. Pravzaprav v takšnih primerih poskušamo na vse načine prepričati lastnika, da psu poiščemo primeren dom. In nekajkrat nam je tudi uspelo. Lastnik, ki ima psa privezanega zunaj ali zaprtega v pesjaku, že tako ali tako nima ne časa ne potrebnega znanja, zato lahko privoli, da se psu poišče in zagotovi nov dom. Poskušamo na različne načine, da bi v reševanje vključili lastnike, brez groženj in prisile, z informiranjem in s pomočjo. Če zaradi nesodelovanja lastnika ne moremo zagotoviti boljših pogojev, podamo prijavo na Veterinarsko inšpekcijo. Bili smo že priča, ko je inšpektorica izrekla kazen in odvzem psa zaradi premajhnega in neprimernega pesjaka. A to so čudeži.«
