Pravilnik o zaščiti hišnih živali v 28. členu dovoljuje bivanje psa na kraju brez naslova. Pes mora biti redno oskrbovan in imeti ustrezno bivališče.
Pri tem pa navaja, da v kolikor bivalni prostor psa ni na stalnem ali začasnem naslovu skrbnika psa, mora biti na bivališču psa navedeno osebno ime in stalno bivališče skrbnika, v nasprotnem primeru se žival šteje za zapuščeno in se namesti v zavetišče.
V drugem odstavku pa nato še dodaja, da morata biti za psa iz prejšnjega odstavka zagotovljena redna oskrba in ustrezno bivališče v skladu z določbami tega istega pravilnika.
Če se vrnemo za začetek tega istega pravilnika, pa v 10. členu navaja, da je osnovni pogoj za posedovanje živali, da skrbnik poskrbi za ustrezne pogoje, ki zagotavljajo dobro počutje živali. Znanstveno dokazano je, da psi za svoj zdrav razvoj potrebujejo družbo ljudi in občutek varnosti, ki mu ga lahko ponudi le uravnoteženo okolje – dom. Pes, ki s sproščanjem vrste miritvenih signalov v situacijah, ko se počuti ogroženega laja in renči, se ob tem vsekakor ne počuti dobro.
Na žalost je zahvaljujoč Pravilniku o zaščiti hišnih živali, v naši državi še vedno veliko psov, katerih naslov se razlikuje od naslova njihovega skrbnika, saj le ti bivajo na lokacijah, kjer so po večini namenjeni varovanju nepremičnin. Pogosto lahko prizore psov z žalostno usodo psa čuvaja opazimo pred poslovnimi objekti. Čeprav odgovorni pogosto zagotavljajo, da je za psa ustrezno poskrbljeno, to še ne pomeni, da je takšno življenje v dobrobit psu.
V časih, ko so nam spoznanja o razsežnostih s področja pasjega vedenja tako rekoč na dlani, je nesprejemljivo, da psi še vedno služijo kot alarmni sistem za podjetnike. Najmanj, kar lahko storimo je, da takih poslovnih subjektov kot potrošniki ne podpiramo. Če pa nam volja in čas dovoljujeta stopiti korak dlje, pa lahko svoje mnenje vedno sporočimo tudi preko kontakta odgovornim osebam.
Pes je družabno bitje, ki mu za razliko od nas ni potrebno služiti »denarja« zavoljo ljudi.
