Na splošno bi sicer lahko rekli, da stanje v naših zavetiščih ni tako zelo slabo, v primerjavi z nekaterimi drugimi zavetišči v tujini.
V osmih letih prostovoljstva sem imela priložnost obiskati vsaj polovico vseh naših zavetišč. V enem izmed njih pa sem bila kot del ekipe prostovoljcev aktivna dobra tri leta.
Na splošno bi sicer lahko rekli, da stanje v naših zavetiščih ni tako zelo slabo, v primerjavi z nekaterimi drugimi zavetišči v tujini, recimo v balkanskih državah. Ampak to nikakor ne pomeni, da se psom v vseh naših zavetiščih godi dobro in da jim je tam lepo. Primerjati se s slabšimi pomeni biti dober, na račun tistega, ki je slab.
Vsakdo, ki je kdaj bral vrstice Pravilnika o pogojih za zavetišča, opazi veliko pomanjkljivosti, ki se nato v praksi izkažejo kot možnost za nekvalitetno opravljanje dela. Posledice le-tega pa nosijo predvsem živali, ki se tam znajdejo.
En oskrbnik na 20 namestitvenih mest za pse, kot ga določa pravilnik, ne more biti dovolj za zagotavljanje ustrezne socializacije ali celo prevzgoje psov. V resnici tudi pet oskrbnikov ne bi bilo dovolj, v kolikor le ti niso ustrezno usposobljeni. Vendar pravilnik nikjer ne določa, da bi sploh morali biti usposobljeni, vsaj v tej smeri ne.
Za oskrbnika živali je dovolj eno in isto usposabljanje, ki ga opravi vsakih pet let znova in se v niti eni sami točki ne dotika osnov pasjega vedenja in prevzgoje.
Res je tudi, da oskrbnik v zavetišču poleg terenskega in administrativnega dela težko zagotavlja še kvalitetno oskrbo psom. Zato so prostovoljci lahko bistvenega pomena za ustrezno socializacijo, pa tudi prevzgojo. Prostovoljce, ki bi se redno vključevali v delo v zavetišču ima le peščica zavetišč pri nas. Največji izziv vsem predstavljajo psi s hujšimi vedenjskimi težavami, za te pogosto zmanjka časa, predvsem pa ustreznega znanja, zato so ponavadi kmalu uspavani. Pa ravno ti psi bi najbolj potrebovali nekoga, ki bi jih lahko naučil spoznati tudi dobro plat življenja.
Izjema so zelo redki primeri, ko je vedenjsko stanje psa tako zelo hudo, da mu vsaka dodatno preživeta minuta v zavetišču predstavlja grozen stres, stisko in tesnobo. V zelo redkih primerih prevzgoja ni mogoča, ponavadi so posledično zraven pridružene še bolezenske težave, v teh primerih je evtanazija edina prava rešitev za psa.
Ampak večina psov je takih, ki bi potrebovali le nekaj več pozornosti in pravilen pristop, že od samega začetka ob prihodu v zavetišče.
Psi se znajdejo v zavetišču zaradi različnih razlogov, najpogosteje zaradi neodgovornih ljudi. Zavetišče bi moral biti prostor, kjer se sčasoma počutijo vse bolj varne in rastejo v smislu pozitivnih sprememb, ki se kasneje odražajo tudi na vedenju. Izbira novega doma bi morala temeljiti na dobrih preventivnih ukrepih, da pes v neprimeren dom sploh ne more biti oddan. To zahteva načelnost in stroga pravila. Na žalost so takšna zavetišča zelo redka, saj kvalitetno opravljanje dela zahteva veliko truda in prilagodljivosti, predvsem pa ni tako dobičkonosno, kot če opravljaš dejavnost zavetišča zgolj po minimalno prepisanih pravilih.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
