To poletje smo vsem virusnim tegobam navkljub na Slovenskem dočakali velik dogodek. Dobili smo film o slovenskem kraševcu.
Ko smo se zbrali v Štanjelu na Krasu in se pomešali med vzreditelje kraških ovčarjev, smo nosili maske, med ljubitelji psov jim pravimo nagobčniki, a smo se vseeno spoznali med seboj in praznovali. Tudi veliko pravih pasjih kraševcev je bilo zraven. Skupaj s svojimi ljudmi so napolnili dvorano, nekateri so v pozdrav tudi zalajali. Pa jim tega ni nihče zameril, kajti bil je kraški in kraševski praznik.
Bilo je kaj praznovati! V dvorani kulturnega doma so krstno prikazali čisto pravi film o slovenskem kraševcu, edini pasmi psov, ki jo v svoji zgodovini premoremo Slovenci. Druge pasme, ki so jih izoblikovale starejše generacije kinologov in lovcev, smo izgubili, ko smo se osamosvojili in se za svoje pse nismo znali potegniti, kakor smo se zase. Kdor je imel za seboj svoje politike in več diplomatske spretnosti, je dobil druge pasme, ki so se izoblikovale v naših krajih.
Sinovi burje so dali naslov filmu, ki ga je skrbno in z veliko občutka naredil scenarist in režiser Miha Čelar. Sinovi burje je bil že pred nekaj leti tudi naslov knjige, ki jo je napisal in opremil akademski slikar Blaž Vehovar, tudi predsednik Kluba za kraške ovčarje pri Kinološki zvezi Slovenije. Vehovar je bil tudi so-scenarist Čelarjevega filma.
Po predstavitvi v Štanjelu so film Sinovi burje več kot enkrat lahko videli vsi gledalci TV Slovenija, ki je tudi sodelovala pri produkciji filma. Potem je Miha Čelar blestel še na festivalu gorniškega filma v Domžalah, čaka pa ga tudi mednarodna pot. Za Sinove burje so se med prvimi zanimali na italijanski televiziji RAI, ki sodi med največje televizijske imperije na svetu.
Miha Čelar je svojo filmsko stvaritev zastavil tako, da vzporedno pelje dve zgodbi. Eno o kraškem ovčarju Krasu, kužku, ki ga poležejo na kmetiji Emila Pižmohta v cerkljanskih hribih, novi dom in stalno pastirsko zaposlitev pa najde na kmetiji Kržičevih nad Podpečjo, kjer zdaj pase ovce in koze. Druga zgodba, tesno prepletena s prvo, je povest o volku Slavcu, tistem slovenskem volku, ki je prehodil tisoč kilometrov dolgo pot čez Slovenijo na sever v Avstrijo in potem na jug do Verone v italijanski Benečiji. Z družico Julijo sta ustvarila nove volčje rodove, njuni potomci so se vrnili tudi v naše kraje.
Kras in Slavc sta del iste zgodbe in iste stvarnosti. Slavc je predstavnik mogočnih volkov, ki so storili, da so pastirski psi sploh nastali in smo jih ljudje izoblikovali v pasme. Kras pa je predstavnik psov, ki so se prilagodili burji, volkovom in ovcam. Pomembni so, ker so v svoji zgodovini obvarovali veliko koz in ovac pred volkovi in medvedi, ki so del naše narave; upamo, da nas bodo spremljali še stoletja. Marsikje v Evropi so jih nekoč pobili, pa se zdaj trudijo, da bi jih vrnili v svojo naravo. V Ameriki so volkovi v narodne parke vrnili naravno ravnotežje.
Drug brez drugega kraševec Kras in volk Slavc ne bi mogla, drug drugemu dajeta ceno in vrednost, njuni predniki so se vso svojo zgodovino tolkli med seboj, brez pastirskega psa je kmet ostal brez ovac in koz.
Kraški ovčar, kraševec, je edina slovenska pasma psov, pa mu klub redkosti in posebni vrednosti za našo kulturo še nismo zagotovili obstanka in prihodnosti. V Čelarjevem filmu je predstavljen en del njegove podobe – vloga pastirja, čuvaja, branilca. To pa zagotovo ne bo dovolj, da bi pasma preživela prihodnje čase. Tudi predniki nemških ovčarjev so imeli nekoč tako vlogo, pasmo pa so rešili tako, da so ji dali druge vloge, najprej policista in vojaka, potem družinskega psa. Irski volčjak že davno ne pobija volkov, na britanskem otočju so jih iztrebili že pred stoletji. Tudi nemški rotvajlec že stoletje dolgo ne spremlja več govejih čred na semnje, pa je po svetu priljubljena pasma.
Kraševca bomo morali slovenski ljubitelji psov čim prej in čim bolj množično sprejeti v svoje domove; ob pravšnji vzgoji je prav prijazen, družinam in otrokom primeren kuža. Le vzgajamo ga za domačo rabo čisto drugače kot za življenje med ovcami in kozami.
Tone Hočevar
