»Dedi, to je vendar moja naloga,« mirno in dostojanstveno pojasni najmlajša vnukinja Julija, tista, ki hodi še v vrtec, ko jo povprašam, zakaj vsakega od naših kužkov vsako dopoldne naveže na povodec in z vsakim naredi tri kroge okrog hiše in vrta.
Sama si je omislila svojo in pasjo zabavo. Prikoraka na vrt, pokliče Karmen, Hero in Pupi, si izbere prvo, vsakokrat drugo, in odkoraka na sprehod. Okrog hiše gre, po vrtu okrog in okrog, pa spet okrog hiše. Trikrat zapovrstjo. Potem naveže drugo psičko, ki komaj čaka na vrsto in ponovi vajo. Tretja že nestrpna čaka, tudi njej se prileže sprehod, pa čeprav so bile nekaj ur prej vse tri že vsaj dobro uro na pobočju Rašice. Julija enkrat koraka prav počasi, drugič hitro, tretjič teče, vsakokrat drugače se odloča o ritmu, psičke pa jo pozorno spremljajo, kakor če bi z njo opravljale izpit iz poslušnosti. Na koncu jih nagradi, se z njimi poigra, včasih se vse skupaj kar uležejo in malo povaljajo po travi. Potem Julija prikoraka k meni in ponosno pove, da je bilo vse v redu.
Neznansko se veselijo vse tri naše psičke, ko deklica pride na dvorišče s povodcem v rokah. Zelo dobro se počutijo tudi po vrtnem sprehodu, ko skupaj z Julijo odidejo nekam na sredino vrta in se poležejo okrog nje. Julija jim zna tudi kaj lepega povedati, poslušajo jo in zadremajo …
Odkar se je svet spet sklenil ustavljati, podobno kot to pomlad, ko nas je pojava koronavirusa pretresla in prisilila v popolnoma drugačen ritem življenja, se nas je polotilo nelagodje. Ponovnega ustavljanja vsega okrog sebe ne dojamemo zlahka, saj se našim generacijam kaj takega vendarle doslej ni dogajalo.
Nenehno poskušam v teh zagonetnih (ne)dogajanjih najti tudi kaj ne najbolj slabega, ne najbolj turobnega, neprijetno dušečega.
Kdo ve, kako bi se počutili, če ne bi imeli kužkov in se naše štiri punčke ne bi igrale z nami in s kužki na vrtu. Zlasti ena med njimi, Pia, gre skoraj vsak dan na sprehod na Rašico. Z eno izmed psičk, ki jo ima navezano okrog pasu, se pošteno sprehodi. Drugič vzame drugo, tretjič tretjo, vse tri so jo vajene spremljati. Pred njo hodijo po poti navkreber, za njo po poti navzdol. Ko je ondan neka gospa na obisku omenila, koliko težav ima doma ali na sprehodu s svojim psom, ji je Pia veselo predlagala, naj pride s psom med dopustom kdaj k nam na obisk. »Me štiri,« v mislih je imela vse štiri vnukinje, »vam bomo čisto praktično pokazale, kako se stvarem streže, lahko boste šli tudi z nami na hrib. Prav nič ni tako zapleteno, kakor se vam zdi,« pojasni Pia in doda, da bi bilo za tisto gospo najbolje, če bi šla že jeseni s svojim psom na tečaj.
Pri nas je v navadi, da psov po gozdu ne spuščamo; preveč divjadi je, ki bi jo lahko preplašili. Srečujemo jih vsak dan, največkrat že po nekaj metrih hoje po gozdu. Tudi Laura in Ana hodita z nami na hrib, kadar sta pri nas. Laura je Hero pred skoraj šestimi leti izbrala v leglu, ko je bila še kepica in ni štela več kot nekaj dni. Ana se najbolje počuti s Pupi, ki je najmehkejša in najbolj nežna, kot pravi …
Prav zares mi ni jasno, kako bi se proti virusu borili, če ne bi imeli psov …
Zapisal: Tone Hočevar
